TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Davčne obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem premoženja zapustnika v obdobju od uvedbe dedovanja do dejanskega prevzema premoženja s strani pravnih naslednikov ali nastale v zvezi z upravljanjem premoženja po odločbi o denacionalizaciji, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo premoženje zapustnika. Oseba, ki upravlja premoženje teh oseb, mora v breme premoženja oziroma prihodkov iz premoženja, ki ga upravlja, izpolniti davčno obveznost. Če je več oseb, ki upravljajo premoženje, so odgovorne za izpolnitev davčne obveznosti solidarno. Vsebinsko enake določbe so veljale tudi že v osnovnem besedilu ZDavP-2 iz leta 2006 in torej v času pred spremembo ZDavP-2B v letu 2009, uporabi katere nasprotuje tožeča stranka, vseboval pa jih je nenazadnje že ZDavP-1. Toženi ugovor, s katerimi tožeča stranka zatrjuje nedopustno retroaktivno uporabo navedenih zakonskih določb sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, je torej neutemeljen in ga zato sodišče zavrača, tako kot posledično zavrača predlog tožeče stranke, da se (zaradi nedopustne retroaktivnosti) zahteva presoja prehodnih določb 418. člena ZDavP-2 pred Ustavnim sodiščem.

Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. V vsakem primeru pa davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.

Glede odmere akontacije dohodnine od katastrskega dohodka po določbah ZDavP-2B velja, da mora biti izdana do 30. marca tekočega leta in torej leta, v katerem se davek (za preteklo leto) odmerja, medtem ko je po določbah ZDavP-2 pred omenjeno spremembo veljalo, da se odmeri do 31. oktobra leta, za katero se odmerja akontacija dohodnine.