TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodna odločba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP, zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe, vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega.

Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče štelo, da je v razširitev tožbe privolila. Vendar bi sodišče, glede na pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2019, moralo ugotoviti za kakšno izjavo volje drugotoženke gre in se do tega opredeliti.

Odločitev sodišča, s katerim je razsodilo samo o primarno postavljenem tožbenem zahtevkum, je nepravilna. Upoštevajoč načelo pospešitve postopka in oblikovanost tožbenih zahtevkov je potrebno skupno obravnavanje, da bi lahko prišlo do sukcesivne odločitve. Tudi ureditev ZPP dopušča obe možnosti.