TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega pri odločanju pri tem izrednem pravnem sredstvu.

Za ugotovitev izločitvenega razloga po 4.a točki prvega odstavka 39. člena je potrebno najprej ugotoviti ali je dokaz nezakonit ali ni. Ko sodišče v postopku ugotovi, da je dokaz nezakonit, mora prenehati z delom, če misli, da je podan razlog za izločitev bodisi iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP (prvi odstavek 40. člena ZKP) ter o tem obvestiti predsednika sodišča, ki odloči o izločitvi. Kolikor sodnik oceni, da je nezakonit dokaz takšen, da očitno ne more vplivati na njegovo izločitev, bo z delom (sojenjem) nadaljeval. V tem primeru pa zakon v 41. členu daje iniciativo strankam (tudi dokazno breme je na njih), ki lahko, kolikor menijo, da je presoja sodnika napačna, zahtevajo njegovo izločitev oziroma izločitev sodnikov porotnikov. Vendar pa stranke niso dolžne (za razliko od odklonitvenega razloga) dokazati vpliva takšnega dokaza ali možnosti, da je tak dokaz vplival oziroma bi lahko vplival na odločitev, temveč le izkazati upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati (to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev).