TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki poleg pravnomočno prisojene glavnice 4,500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški še 2,500.000,00 SIT in še 99.422,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1993 dalje do plačila ter še 7.800,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1994 dalje do plačila - vse v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 61.180,00 SIT revizijskih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1996 dalje do plačila v 15 dneh.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da gre oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene in seveda tudi bodoče (203. člen ZOR) duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz te zakonske določbe izhaja, da morata biti podana kumulativno dva elementa dejanskega stanja, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino. To sta objektivni in subjektivni element. Prvi je v spremenjeni oškodovančevi zunanjosti, gibih, uporabi ortopedskih in drugih pripomočkov ipd. Drugi je v tem, da skaženost vpliva na oškodovančevo duševno ravnotežje oziroma duševno počutje sploh, to oboje pa se kaže v duševnih bolečinah. Skaženost sama zase torej še ni podlaga za povračilo pravno priznane negmotne škode. Podane morajo biti še psihične bolečine oškodovanca, ki jih trpi zaradi skaženosti. Ali drugače povedano, če sodišče ugotovi, da oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, odškodnine iz tega naslova ne prisodi, dasiravno je skaženost podana.