TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Bistvena sestavina kaznivega dejanja po 170. členu KZ je objektivna neresničnost dejstev, ki se je storilec mora zavedati. Kaznivo dejanje je mogoče storiti s trditvijo (izražanjem lastno zaznanih dejstev) ali z raznašanjem (prenašanjem tujih trditev oziroma zaznav o dejstvih). Neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja so lahko tudi insinuacije, to je trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva, kot tudi namerno in zavestno prikrivanje pomembnih dejstev (nepopolne informacije, polresnice). Trditev mora biti takšna, da je po vsebini primerna, da prizadene čast in dobro ime; s posplošenimi, nerazumljivimi oz. pomensko odprtimi trditvami tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti. Pri razlagi pomena izjave je odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru, ne pa subjektivno razumevanje oziroma doživljanje zasebnega tožilca, kot tudi ne subjektivno razumevanje in nameni obtoženca.

Na podlagi jezikovne razlage inkriminirane izjave drugostopenjsko sodišče obrazloženo in prepričljivo ugotavlja, da je ta vsebinsko nerazumljiva in da je kot takšna neprimerna, da bi lahko prizadela čast in dobro ime zasebnega tožilca.