TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obsojenka s tem, ko je preklicala pooblastilo prvi zagovornici in pooblastila za obravnavo drugega zagovornika, ni zlorabila pravic v postopku, temveč je želela le, da bi se na obravnavi zagovarjala s strokovno pomočjo zagovornika, kar je njena ustavna pravica. Nobenega dvoma tudi ni, da ima zagovornik, ki je dolžan s svojim pravnim znanjem in izkušnjami pomagati obdolžencu pri obrambi in je hkrati samostojen subjekt kazenskega postopka, pravico in dolžnost pripraviti se na obravnavo, za kar potrebuje tudi ustrezen čas (v skrajšanem postopku tri dni). Zato bi moralo sodišče predlogu zagovornika za preložitev obravnave ugoditi in razpisano glavno obravnavo preklicati. Ker tega ni storilo, je obsojenki kršilo pravico do obrambe. Pravna jamstva, ki so našteta v 29. členu Ustave niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka, pri čemer je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, katere namen je, kot je bilo že poudarjeno, zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. S tem, ko sodišče v konkretnem primeru obdolženki tega ni omogočilo, je kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP.