TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1 (točka II izreka) potrdi.

II. Pritožbama obtoženega A. A. in njegovega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu glede kaznivih dejanj po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (točka I izreka) ter odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena.

Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega mnenja, ki ga je odredilo sodišče.