TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Kot je sodišče druge stopnje že poudarilo v svoji prvi odločbi I Cpg 137/2021 z dne 2. 9. 2021, nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža tudi možnost, da še tekom sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Med drugim sodno varstvo ne more doseči svojega namena, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda (primerjaj drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ). In prav preprečitvi nastanka takšne škode so namenjene regulacijske začasne odredbe, s katerimi se zavaruje obstoječe stanje oziroma obstoječa pravna sfera pred grozečim nasiljem oziroma težko nadomestljivo škodo. Ker takšna začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče izvršbe, lahko do njene izdaje (načelno) pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkih (VS RS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008). Po stališču sodne prakse in teorije1 je takšno začasno odredbo mogoče izdati tudi, če je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

To pa pomeni, da je z izdajo sodbe VSRS II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021, s katero je bil zahtevek na razvezo Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjene v notarskem zapisu SV 566/2013 z dne 29. 8. 2013, zavrnjen, odpadla pravna podlaga, na podlagi katere se je druga toženka 27. 1. 2020 vpisala kot družbenica prve toženke s poslovnim deležem 7.500,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik že s trditvami o odpadli pravni podlagi in o tem, da druga toženka zaradi sodbe VSRS ni bila več upravičena sprejemati kakršnikoli sklepov v zvezi s prvo toženko, izkazal verjeten obstoj terjatve - da so sklepi druge toženke, ki so bili sprejeti v nasprotju s tem, neobstoječi, brez učinka (nični). Presoja, da temu ni tako in da je druga toženka oba sklepa o povečanju osnovnega kapitala veljavno sprejela, pa bo predmet nadaljnjega kontradiktornega postopka.

In s slednjim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Čeprav začasne odredbe v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka ni mogoče izdati zaradi verjetnega izkaza, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo (predpostavka iz tretjega odstavka 270. v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), ampak le v primeru izpolnjenih predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa v točki 24 obrazložitve, da je prav zaradi trditev toženk v ugovoru, ki so povzete v točki 23 tega sklepa, verjetno izkazano, da toženki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku, ki zoper dobrovernega tretjega ne bi imel ustreznega pravnega varstva. Teh zaključkov pritožnici izrecno ne grajata, vztrajata pri tem (predvsem druga toženka), da nepremičnine in poslovnih deležev nimata namena odtujiti, kar pa ne more biti razlog za sprejem drugačne odločitve.