TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in vmesna sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavita v delu: »Tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska za materialno škodo iz naslova prikrajšanja tožnika pri plači in pokojnini, ker je bil v obdobju od 18. 12. 1998 do 4. 9. 2003 nezaposlen, je po temelju utemeljen in je v tem delu toženka tožniku odškodninsko odgovorna«, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zmotno oprlo svojo odločitev na 546. člen ZKP, ki ureja priznanje delovne oziroma zavarovalne dobe. Pravilno materialnopravno podlago predstavlja prvi odstavek 542. člena ZKP, ki (med drugim) določa, da ima pravico do povrnitve škode tudi, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena ali pa je bil postopek ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zavrnjena. Pravno priznana je škoda v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa postane neutemeljeno potem, ko se kazenski postopek konča na enega od načinov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen. Po 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP je odgovornost države objektivna; protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi: 1) da je bil pripor prestan (svoboda okrnjena) in 2) da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo.

ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale z določenimi dokaznimi sredstvi. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu. Stranka ni dolžna dokazati trditve z listinskimi dokazi, pa čeprav ti obstajajo.

8. člen ZPP uzakonja prosto presojo dokazov, po kateri sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, bo šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (praviloma prvega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – površna in pomanjkljiva dokazna ocena).