Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.
Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.
Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
Škoda (prenehanje prejemanja nadomestila za invalidnost oz. vrnitev preplačila) ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke (nerazporeditvijo tožnika na novo ustrezno delovno mesto), temveč v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem ZPIZ, ki je pravico do nadomestila za invalidnost ukinil, čeprav bi jo do razporeditve po novi odločbi še vedno moral priznavati na podlagi prejšnje razporeditve.
Lokalna skupnost (občina), ki je s pogodbo urejanje in vzdrževanje javne površine prenesla na izvajalca gospodarske javne službe, zgolj zato ni prosta vseh obveznosti nasproti oškodovancu, ki izvirajo iz pomanjkljivega izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe (urejanja in čiščenja javnih površin).
Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča (sodnik) oziroma podaja mnenje (izvedenec), ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. A čeprav dejstvo, da je sodnik predhodno že odločal v povezani zadevi, samo po sebi praviloma ne pomeni kršitve nepristranskosti, je presoja vedno odvisna od konkretnih okoliščin primera. Podobno velja tudi za izvedenca
Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja - 5. člen OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih, tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo - 10. člen SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno.
V vsem zgodovinskem razvoju so bile upoštevne tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere - ki je, kot je bilo že pojasnjeno, nujen pogoj za priposestvovanje v sodobnem pravu. Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja, ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja. To so Ustava RS, ZZK in SPZ.
Retinent ima kot dobroveren nelastniški posestnik pravico pridržati lastnikovo stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški. To pravico ima na glede na to, ali so mu ti stroški nastajali le v času, ko je bil dobroveren lastniški posestnik, ali pa tudi še po tem, ko ni bil več dobroveren lastniški posestnik. Pridržna pravica, ki jo ima na stvari, ga namreč upravičuje do neposredne posesti. Učinkuje kot ugovor zoper lastnikov vindikacijski zahtevek, ki odlaga vrnitev stvari, dokler ne prejme izpolnitve svoje terjatve iz naslova potrebnih in koristnih stroškov. To pa pomeni, da lastnik ni upravičen zahtevati plačilo uporabnine za pridržano stvar, ki je retinent ni uporabljal.