V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi zagotovljena v skladu s 157. členom ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega 8 dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi. Zakonska ureditev, ki določa prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva, sama po sebi ni nedopustna oziroma neskladna z Ustavo ali EKČP. Tožnik nasprotnega v obravnavanem primeru s svojimi povsem splošnimi navedbami in pavšalnimi ugovori ni uspel utemeljiti. Zakaj bi bil zakonsko predpisani 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi nerazumen, argumentirano ni pojasnil. Njegovo zatrjevanje, da je 8-dnevni ali 15-dnevni rok za pritožbo zoper takšen sklep prekratek, je namreč ostalo povsem posplošeno, na ravni pavšalnega zatrjevanja.
Situacija vračila že odmerjenega davka zaradi razveljavitve pogodbe in situacija neodmere davka zaradi razveljavitve z učinkom ex tunc (ali ugotovitve neobstoja pogodbe) sta si po nastanku obdavčljivega dogodka, a še pred odmero davka, v bistvenih okoliščinah tako podobni, da ni utemeljenega razloga za njuno drugačno davčno obravnavo. V obeh primerih gre za presojo okoliščin odprave davčnih posledic prvotnega pravnega posla. V obeh primerih gre tudi za odmero davka od dobička iz kapitala, ki se odmeri darovalcu, pri čemer se ta davek odmeri po v bistvenem enakih pravilih. Zaradi teh, v bistvenem enakih okoliščin, je primerno tudi vprašanje neodmere davka iz razlogov, ki nastanejo po nastanku obdavčljivega dogodka, obravnavati po istih pravilih.
V primeru obdavčitve dobička iz kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti naknadnih pravnih poslov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka potrebno odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2. Razveza pogodbe z ex tunc učinkom, kot jo določa 16. člen ZDPN-2, pa je okoliščina konkretnega primera, ki jo je potrebno v postopku ugotavljati, pri čemer je trditveno in dokazno breme na davčnem zavezancu.
Ob tem, ko so v listinah, ki so sestavni del tožničine prijave, navedene različne vrednosti povečanja dodane vrednosti, toženec pa se v svoji obrazložitvi sklicuje zgolj na podatke, ki so manj ugodni podatki za tožnico, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upošteval listin, v katerih je navedena drugačna, višja dodana vrednost na zaposlenega, toženčeva obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je presodil, da omenjena listina prevlada nad tistimi, iz katerih izhaja višja dodana vrednost na zaposlenega, zato sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi (ne policija) z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zatrjevano grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se nanaša na prečkanje hrvaško - bosanske meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Zdravstveno stanje tožnika ni posebno hudo oz. je tako, da ob ustrezni psihološki podpori in medikamentozni terapiji, ki jo prejema, za njegovo predajo Hrvaški ni ovir.