izplačilo plač - plačilo za delo - stroški v zvezi z delom - regres za letni dopust - odtegnitev pri plači
V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da lahko tožena stranka tožniku pri izplačilu plače odtegne stroške bivanja, ki jih je plačala za tožnika. Tožena stranka je tožniku stroške nastanitve odtegnila pri regresu za letni dopust, za takšno ravnanje tožene stranke pa ni podlage ne v pogodbi o zaposlitvi ne v zakonu. Po 136. členu ZDR lahko delodajalec zadrži izplačevanja plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.
Delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja, pri čemer delavec takšnega soglasja ne more dati vnaprej, še pred nastankom delodajalčeve terjatve. Namen te določbe je v varstvu delavca kot šibkejše stranke, da ne bi vnaprej, npr. že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, kot je to storil tožnik, pristal na pogoje, zaradi katerih bi bil prikrajšan za pravice iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu. Sodna praksa je v preteklosti res dopuščala, da se je delavec lahko odrekel pravicam, ki mu gredo po zakonu, a se je sodna praksa po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 spremenila in ustalila v korist delavca, da se pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, ne more veljavno odpovedati.
Iz postavljenega tožbenega zahtevka ni jasno, kaj tožnica uveljavlja, zlasti pa, kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot primaren in kaj z njim uveljavlja, ter kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot podreden. V posledici nejasnega zahtevka je nejasen in nerazumljiv tudi izrek sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
vdovska pokojnina - prenehanje pravice - odpad družinskih članov
Tožnici je bila skupaj z otrokoma priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 11. 1996 do 31. 8. 2005, ko ji je pravica prenehala, saj se je otrok prenehal šolati, tožnica pa je na ta dan dopolnila le 44 let starosti. Ob odpadu otroka pri tožnici ni bil izpolnjen pogoj starosti za nastop čakalne dobe iz 72. člena ZPIZ-92, saj tožnica ni dopolnila 45 let starosti, da bi lahko ponovno pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let starosti. Izpolnjeni pa niso niti pogoji iz 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1, po katerem je lahko vdova po odpadu otrok znova pridobila pravico do vdovske pokojnine, če je ob odpadu otrok že dopolnila 48 let starosti, in sicer ob dopolnitvi 53 let starosti. Ker v obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni podano, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen.
invalidnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - III. kategorija invalidnosti
Pri oceni delovne zmožnosti zavarovanca je potrebno upoštevati tako medicinsko dokumentacijo oziroma zdravstveno stanje zavarovanca kot pogoje dela, ki se zahtevajo za posamezno delovno mesto, vključno z vsemi specifičnimi zahtevami. Ker gre v tožničinem primeru za delo z otroci (učitelj), kar predstavlja zahtevno in specifično delo, je pri oceni tožničine delovne zmožnosti potrebno upoštevati njeno obolenje (Aspergerjev sindrom), naravo in težo obolenja ter vse značilnosti tega obolenja ter kako vpliva to obolenje na sposobnosti prilagajanja na spremembe, sposobnost socialnega kontakta, sposobnost organizacije, nadzorovanja in drugo, to je na vse sposobnosti, ki se zahtevajo pri učenju in poleg učenja (vzgoja in varnost), ki izhajajo iz opisov dela učitelja v podaljšanjem bivanju in profesorja matematike in fizike. Ta vprašanja v obravnavani zadevi še niso dovolj razčiščena. Posledično tudi ni popolno ugotovljeno, ali je tožnica glede na svojo bolezen in naravo te bolezni zmožna s polnim delovnim časom opravljati delo profesorja oziroma učitelja matematike in fizike ter aktivnega poučevanja oziroma ali je (lahko) prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več podana invalidnost v smislu III. kategorije invalidnosti in zmožnosti za drugo delo (učitelja v podaljšanjem bivanju) s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - osnova za odmero nadomestila - plača - zavarovanje za primer brezposelnosti
Osnova za odmero denarnega nadomestila je po 1. odstavku 61. člena ZUTD povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancu, ki v obdobju iz 1. odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila po 4. odstavku 61. člena ZUTD upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno za mesec februar 2013 skladno s 4. odstavkom 61. člena ZUTD izračunati
plačo, ki bi jo tožnik v tem mesecu prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj tožnik v mesecu februarju 2013 ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V tem mesecu tožnik ni bil v delovnem razmerju niti ni bil prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti. Skladno s 16. točko 5. člena ZUTD je zavarovanec oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato v konkretnem primeru za mesec februar 2013 ni mogoče uporabiti 4. odstavka 61. člena ZUTD. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje višjega nadomestila za primer brezposelnosti zavrnilo.
Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.
določitev obsega skupnega premoženja – sodba na podlagi pripoznave – umik tožbe – soglasje toženca – spustitev v obravnavanje – stroški postopka
Toženec se je spustil v obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka in v tem delu ni privolil v umik tožbe. Tožnica zato ni mogla več umakniti tožbe brez soglasja toženca.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072487
OZ člen 633, 633/1, 637, 637/1, 639, 639/3. ZPP člen 212.
podjemna pogodba – grajanje napak – rok za odpravo napak – znižanje plačila – določno zatrjevanje dejstev – materialno procesno vodstvo
Dejstva, na katera se sklicujeta stranki, morajo biti zatrjevana določno; takšno pa zatrjevanje dejstev glede znižanja plačila s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo. Pavšalno zatrjevanje dejstev je torej izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, s katerim bi toženo stranko spodbudilo h konkretizaciji navedb, saj je ta vidik spora izpostavila sama in je (ob ustrezni skrbnosti) morala računati na obveznost postavitve zadostnih trditev. Materialno procesno vodstvo namreč ni potrebno, ko gre za povsem jasne pravne položaje ali vidike, ki jih izpostavi že druga stranka. Slednje pa velja še toliko bolj, ko jih izpostavi že stranka sama.
IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0075284
ZIZ člen 120, 120/1, 170, 170/2. SPZ 186, 256, 256/1, 257, 257/1, 260, 260/1, 263, 263/2, 264, 264/2. OZ člen 315, 315/1, 315/2, 421, 421/2. ZZK-1 člen 5, 6, 6/1, 134, 134/1, 135, 135/1.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – aktivna legitimacija – sklep o prenosu terjatve v izterjavo – stavbna pravica – nastanek stavbne pravice – prenehanje stavbne pravice – konstitutivnost vpisa v zemljiško knjigo – publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo – plomba – vpis plombe – zastavna pravica – zastavna pravica na stavbni pravici – ugovori dolžnika zastavljene terjatve – pobot
V skladu z drugim odstavkom 170. člena ZIZ pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Drugi odstavek 170. člena ZIZ velja smiselno tudi za zastavno pravico na stavbni pravici, saj se na podlagi fikcije stavbno pravico enači z zemljiščem.
odškodninska odgovornost izvršitelja - prodaja stvari v izvršbi - prodaja tuje stvari - potrebna skrbnost - povrnitev premoženjske škode - vrednost stvari - oddajanje v najem - izguba zaslužka - nedopustna pritožbena novota
Po določbah Pravilnika mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati na način, s katerim se najhitreje in najučinkoviteje doseže poplačilo upnika in to ne glede na s strani upnika ali kogar drugega zatrjevane dejanske in pravne ovire, razen če pristojni organ določi drugače, vendar to ne pomeni, da mu ni treba upoštevati (z Ustavo zavarovane) lastninske pravice tretjih. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, po katerih bi v situaciji, ko obstaja velika verjetnost, da premičnina ni last dolžnika, izvršitelj moral ravnati posebej skrbno in storiti vse potrebno, da prepreči nastanek škode, ki bi nastala s prodajo stvari, ki ni dolžnikova, in tretjemu omogoči učinkovito zavarovanje v izvršilnem postopku.
izvrševanje kazenskih sankcij – prestajanje kazni zapora – nadomestna izvršitev kazni zapora – delo v splošno korist – rok izvršitve
Razlogi, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe, so na njegovi strani (bil je in je na prestajanju zaporne kazni po drugih sodbah), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se izrečena zaporna kazen izvrši s prestajanjem v zavodu za prestajanje kazni zapora.
pravnomočno ugotovljen obstoj kršitve avtorske pravice – povrnitev škode – nadomestilo za zakonito uporabo avtorskega dela – dogovorjen ali običajni honorar – civilna kazen – odmerna stopnja – okoliščine primera – krivda – namernost
Merila za prisojo civilne kazni v četrtem odstavku 168. člena so odprta in niso taksativno našteta, ker mora sodišča prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in njeni odmeri upoštevati zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pri merilih za prisojo civilne kazni upošteva vse navedeno in še številna druga. Ravno zato je civilna kazen določena v razponu, da omogoča sodišču, da lahko v vsakem posamičnem primeru presodi vpliv vseh konkretnih okoliščin, ki jih upošteva pri odmeri višine civilne kazni.
Določitev zgornje meje civilne kazni je namenjeno skrajnemu kršenju avtorskih pravic. Namerno ravnanje tožene stranke samo po sebi še ne pomeni, da je treba določiti najvišjo zakonsko dopustno civilno kazen.
Predlagatelj (dolžnik) je dolžan sodišču v danem roku predložiti listine, navedene v drugem odstavku 221.f člena ZFPPIPP, sodišče pa je dolžno le formalno preizkusiti, ali so zahtevane listine predložene in ali so izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave.
Sodišče nima podlage v zakonu, da bi ugotavljalo, zakaj do soglasja upnikov za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ni prišlo. Postopek pridobivanja potrebnih soglasij upnikov za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave je namreč izključno v sferi dolžnika in upnikov.
Obveznost toženca kot povzročitelja prometne nesreče, da tožnici kot zavarovalnici povrne oškodovancem izplačane zneske, se namreč presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, sestavni del katere so tudi Splošni pogoji, ki toženca zavezujejo kot pogodbeni dogovor.
- V obravnavanem primeru se ne ugotavlja odgovornost toženca za prekršek iz 105. člena ZPrCP zaradi vožnje pod vplivom alkohola, temveč se presoja utemeljenost regresnega zahtevka zavarovalnice na temelju zavarovalne pogodbe, ki izgubo pravic iz zavarovanja v 4. d.) točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki so njen sestavni del, veže na odklonitev ugotavljanja vsebnosti alkohola v organizmu s krvno analizo.
- Pravilni so prvostopenjski zaključki, da toženec zgolj s pavšalno grajo izplačanih zneskov odškodnin po višini, brez da bi bila ta izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi ustrezno dokazno podprta (212. člen ZPP), ob tem ko je tožnica na drugi strani izplačane zneske odškodnin po višini izčrpno izkazala s predložitvijo listinskega dokaznega gradiva (priloga A4 do A18), vtoževane terjatve po višini ne more z uspehom izpodbijati.
premestitev na drugo delovno mesto - opravljanje enakega dela - reorganizacija delovnega procesa
Ker v skladu z določbo tretjega odstavka 156. člena ZJU sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predstavlja podlago za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja pretežno enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Če delodajalec zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto in ustvari novo delovno mesto, je namreč podan utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, četudi ta dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.
DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071183
ZD člen 141, 141/1, 220. ZPP člen 181, 181/2, 274. 274/1, 286. OZ člen 369, 369/3. SPZ člen 9.
sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju – neveljavnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju – ugotovitev obstoja dedne pravice – dediščinski zahtevek – zahtevek na izročitev zapuščine – pravočasnost ugovora zastaranja – zastaranje dediščinskega zahtevka – pretrganje zastaranja – pravni interes za (samostojno) ugotovitveno tožbo
Zahtevek na ugotovitev dedne pravice ni končni cilj ampak sredstvo za dosego utemeljenosti dediščinskega zahtevka oziroma izročitev zapuščine. Če tega končnega cilja ni več mogoče uresničiti zaradi zavrnitve dediščinskega zahtevka zaradi zastaranja, potem tožnik nima več pravnega interesa za takšno (samostojno) ugotovitveno tožbo. Sodišče prve stopnje bi moralo ta tožbeni zahtevek zavreči in ne zavrniti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca – možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica več kot 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da zgolj zaradi dejstvo, da tožnica tožene stranke enkrat ni obvestila o začetku bolniškega staleža, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora ni več mogoče. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, zlasti, da je tožnica delala z delovnim časom, krajšim od polnega, da je invalidka III. kategorije, da je bila večji del časa v bolniškem staležu, da je tožena stranka delavcem, ki so bili veliko odsotni, odrejala delo sproti in jih ni upoštevala v vnaprejšnjih razporedih dela. Zato ni mogoče šteti, da bi zaradi obravnavanega enkratnega nesporočanja razloga za odsotnost tožnice tožena stranka imela težave pri organiziranju delovnega procesa. Šlo je za enkratno kršitev tožnice, ki glede na okoliščine po svoji teži ni taka kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja in opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
eventualni zahtevek - dogovor o skupni gradnji - solastninska pravica na podlagi dogovora o skupni gradnji
V primeru, če sodišče zavrne primarni zahtevek, ugodi pa eventualnemu zahtevku, in se pritoži zgolj tožnik, je treba odločitev o primarnem in o eventualnem zahtevku obravnavati kot celoto.
DENACIONALIZACIJA – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080313
ZOR člen 210, 218. ZDen člen 6, 42, 42/1, 42/2, 42/3, 42/4, 51, 51/1. ZPP člen 163, 163/3. OZ člen 197.
primarna denacionalizacija – sekundarna denacionalizacija – oblike odškodnine – izročitev obveznic – poravnava v denacionalizacijskem postopku – neupravičena obogatitev – zakonska obveznost – izdatek za drugega
V konkretnem primeru upravičenke zahtevka za plačilo odškodnine v obliki obveznic niso postavile, zato zgolj zaradi nemožnosti vračanja spornih nepremičnin v naravi ni mogoč zaključek, da bi tak zahtevek dejansko postavile. Če ni zahtevka, pa tudi ni mogoče govoriti o zakonski obveznosti tožene stranke v razmerju do denacionalizacijskih upravičenk.
V zameno za plačani znesek (ki je pravzaprav predstavljal kupnino), je tožeča stranka prejela v last nepremičnine, katerih vrnitev so zahtevale denacionalizacijske upravičenke. Če poravnava ne bi bila sklenjena, tožeča stranka ne bi postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063283
ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 168, 168/3.
opravljanje prevozov - škoda - izgubljeni dobiček - ocena izgubljenega dobička - normalen tek stvari - oškodovalčevo dejanje - zamuda pri popravilu - primerjava premoženjskega stanja - odhodki - stroški obratovanja - manipulativni stroški - hipotetični dohodki in izdatki - obseg poslovanja - podatki o preteklem poslovanju - stopnja verjetnosti - dokaz nasprotne stranke - trditve o nastanku pozitivnega poslovnega izida - dolžnost zmanjševanja škode - sklepčnost - informativni dokaz - trditveno breme - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - protispisnost
Izgubljeni dobiček je lahko le razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju. Pri tem je breme ustreznega zatrjevanja nastale škode na tožeči stranki.
Obseg poslovanja, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če škodnega dogodka ne bi bilo, se ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju tožeče stranke, povečanem oziroma zmanjšanem za stopnjo rasti oziroma padanja tega poslovanja v preteklih letih. Zato bi morala tožeča stranka za sklepčnost zahtevka navesti tudi, kakšni so bili njeni poslovni rezultati vsaj v obdobju enega leta pred škodnim dogodkom, saj le takšni podatki omogočajo s stopnjo verjetnosti več kot 50 % sklepanje o poslovanju v prihodnosti.
Informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.
Dokazni predlog tožene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožeče stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke. Slednje bi bilo tudi v nasprotju s pravilom o povezavi trditvenega in dokaznega bremena.
V tridtveni podlagi tožeče stranke manjkajo (konkretne) trditve o dejstvih, ki bi izkazovala (verjetni) nastanek takšnega (pozitivnega) poslovnega izida, to so navedbe o premoženjskih kategorijah, ki so podlaga za izračun izgubljenega dobička. Zlasti manjkajo trditve o preteklih prihodkih tožeče stranke z opravljanjem prevozov in prihodkih tožeče stranke v času neobratovanja avtobusa. Tožeča stranka tudi ni pojasnila koliko je zaračunavala za opravljene prevoze, zgolj sklicevanje na prevožene kilometre in njihovo tržno vrednost namreč ne pomeni nujno tudi prihodka tožeče stranke.