Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Toženka je pravilno in zakonito sklenila, da je treba tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z zobobolom. Splošno znano dejstvo je, da je treba zobobol zdraviti z analgetiki in obiskom zobozdravnika, tožnik pa ni izkazal, da bi takšno pomoč v azilnem domu dejansko skušal poiskati.
Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).
Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.
Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.
Tožnik je je v obravnavanem postopku in v postopku Bpp 1366/2024 prosil za dodelitev BPP za vložitev dveh različnih odškodninskih zahtevkov, ki temeljita na različnih dejanskih podlagah. Zgolj okoliščina, da gre v obeh primerih za vložitev odškodninske tožbe zoper RS na podlagi 26. člena Ustave RS in torej za isto pravno podlago, ne zadostuje za ugotovitev, da gre za isto upravno zadevo v smislu 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Bistvo dublinskega postopka tako ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje.
Prosilec si ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici bi bila torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske.
Prosilec je tako tisti, ki mora izpostaviti relevantne in dovolj resne subjektivne okoliščine, pri čemer pavšalno sklicevanje v tožbi, da sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem predstavljajo splošno znano dejstvo, ne zadostuje.
Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Bistven je le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč ali morebiti čas oprave odvetniške storitve. Izpodbijani sklep je bil izdan 17. 5. 2023, torej po začetku veljave nove ureditve, zato je toženka v tem delu izpodbijanega sklepa napačno uporabila materialno pravo.
Glede ostalih 14 sestankov, ki jih toženka ni priznala, tožnik povsem pavšalno ugovarja tej odločitvi in v tožbi z ničemer ne pojasni, zakaj so bili ti sestanki potrebni za zastopanje upravičenca do BPP. Tožnik tudi ne navede v zvezi s katerimi procesnimi dejanji so bili sestanki potrebni in povsem pavšalno (zgolj s trditvijo, da je odločitev nepravilna) ugovarja zavrnitvi vseh ostalih zahtevanih stroškov, zato sodišče tako pavšalnega tožbenega ugovora ne rabi presojati.
Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj se je tožnik v upravnem postopku le na splošno skliceval na sistemske pomanjkljivosti sodnega sistema v izvorni državi, diskriminatornost sodnega postopka in kršitev pravice do poštenega sojenja.
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1.
Če tožnik ne poda nobene navedbe ali pojasnila, nezakonitosti izpodbijane odločbe ne uspe izkazati.
Pojem dejanskega življenja se je izoblikoval v upravno sodni praksi, vsebino temu pojmu pa dajejo okoliščine, ki kažejo na to, kje posameznik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju Republike Slovenije in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti - da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje. Na dejansko življenje kažejo, poleg navzočnosti na določenem ozemlju, tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.
Preselitev zakonca in otrok ne more biti edina okoliščina, ki jo tožena stranka upošteva pri presoji, ali ima oseba v Republiki Sloveniji središče svojih interesov. Tesne vezi med prosilcem in Republiko Slovenijo se ne kažejo zgolj skozi okoliščino, da se je v Republiko Slovenijo priselila tudi prosilčeva družina, temveč je treba upoštevati, da se je prosilec ustrezno asimiliral v okolje, da ima v Republiki Sloveniji zaposlitev, prijateljske in druge socialne vezi, da se podreja pravnemu redu Republike Slovenije in da se pojem središče življenjskih interesov nanaša na prosilčevo dejansko življenjsko osredotočenost v Republiki Sloveniji, torej ali na območju Republike Slovenije opravlja večino svojih pomembnih dejavnosti in življenjskih interesov.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Težko popravljiva škoda je pravni standard.
Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe.
Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode. Kadar gre za inšpekcijske ukrepe, mora težko popravljiva škoda presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa četudi bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.
Odločitev upravnega organa mora vedno temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (načelo zakonitosti), pri čemer mora normo, ki jo v posameznem primeru uporabi, vedno razlagati skladno z vsebinskim pomenom, ki ga omejuje njena jezikovna razlaga. Jezikovna razlaga določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.
Ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito kot zadržek za predajo tožnika na Hrvaško zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav, temveč mora biti izkazana "posebej huda duševna ali fizična bolezen". Posebna resnost zdravstvenega stanja mora biti ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito.
Pravni učinek odločbe, ki je odpravljena, ne gre enačiti z učinki v primeru, ko je odločba odpravljena ter vrnjena v ponovno odločanje, saj se v prvem primeru odpravijo vse pravne posledice, ki so nastale na podlagi take odločbe, vključno z vrnitvijo vsega, kar je stranka izpolnila, saj obveznost ne bo ponovno odmerjena, medtem ko gre v drugem primeru za odločanje v ponovnem postopku in je zato vračilo poravnanih obveznosti upravičeno šele po tem, ko je izdana odločba v ponovljenem postopku in to ob upoštevanju vsebine take odločitve.
Izpolnjeno napotnico, ki je vezana na posamezno zadevo, je izvajalec BPP dolžan predložiti službi za BPP v roku 15 dni po opravljeni storitvi.
Če je BPP dodeljena za določen sodni postopek na prvi stopnji, se šteje, da je zadnja storitev opravljena, ko stranka prejme sodbo sodišča prve stopnje.
Toženka ni imela pravne podlage za razlikovanje med prijavitelji, ki so na tretji prijavni rok (četudi na različne datume znotraj tega roka) vložili pravočasne in popolne vloge. Javni poziv je res določal, da se bodo vloge financirale do porabe sredstev in da se bodo ovojnice s prijavami odpirale po vrstnem redu predložitve (slednje je določeno tudi v četrtem odstavku 222. člena pravilnika). Vendar pa niti pravilnik niti javni poziv ne dajeta podlage za to, da se sredstva tudi delijo po vrstnem redu predložitve vlog.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Iz navedene odločbe z dne 7. 7. 2021 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati.
Tožniku je bil zaradi treh varnostnih incidentov izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce. Tak ukrep se lahko izreče le kot skrajni ukrep, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega sredstva. Tožnik se je na razgovoru branil, da pripomočki, ki so jih varnostniki našli, niso njegovi in je glede preostalih dveh dogodkov predlagal, da organ zasliši priče, ki bi potrdile, kdo je koga fizično napadel v bivalnem kontejnerju pred koncem leta 2025 in v začetku meseca marca, ker naj bi bile takrat te osebe prisotne. Tožena stranka teh spornih dejstev ni drugače ugotavljala, kot s tem, da je dala tožniku možnost, da se je izjavil in ugotovitvam nasprotoval, ni pa tožena stranka podala nobenega razumnega ali objektivnega razloga, zakaj ni zaslišala predlaganih prič, ki naj bi bile prisotne pri dveh varnostnih incidentih, in zakaj ni poskušala ugotavljati konkretne vloge ali udeležbe tožnika pri drugem varnostnem incidentu. Izostala je tudi dokazna ocena o tem, zakaj ni v ničemer upoštevala zagovora tožnika, ki ga je podal na zaslišanju, zakaj ga je dejansko štela kot (popolnoma) neverodostojnega. Zaradi tega je tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se izjavi in brani v upravnem postopku v smislu splošnega pravnega načela iz prava EU (oziroma iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP). Takšna dokazna ocena je preveč pomanjkljiva, saj ne more ustrezati standardom, da je odvzem prostosti dovoljen samo v izjemnih okoliščinah, da mora biti strogo omejen, in da je lahko izrečen, če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo".
Pojem delež, ki ga uporablja 93. člen ZDoh-2, ni širši od pojma poslovni delež in je zato delež v gospodarski družbi, ko gre za d. o. o., tudi v smislu ZDoh-2 lahko zgolj poslovni delež, kot ga opredeljuje ZGD-1.
Tožnica ima tako prav, da je treba tudi v primeru, ko je več poslovnih deležev ali delov deležev, ki so bili pridobljeni v različnih časovnih obdobjih, odsvojenih hkrati, izhajati iz narave poslovnega deleža kot samostojnega deleža in ločeno ugotoviti, kakšna je bila njegova nabavna vrednost in kakšna je njegova vrednost ob odsvojitvi. Za določitev prodajne vrednosti posameznega poslovnega deleža pa je treba uporabiti 99. člen ZDoh-2.
Glede na navedeno bi moral način razporeditve skupne prodajne vrednosti vseh deležev upoštevati pogodbeno določeno ceno za vsak posamezen poslovni delež, če je ta iz pogodbe razvidna, sicer pa je treba ugotoviti tržno vrednost vsakega posameznega poslovnega deleža, ki je del skupne odsvojitve kapitala. Pri tem je povsem jasno, da se tržna vrednost posameznega odsvojenega poslovnega deleža ne more ugotavljati glede na njegovo nabavno vrednost, saj ta način zanemari rast vrednosti posameznega poslovnega deleža z rastjo vrednosti družbe. Za pravilno opredelitev vrednosti posameznega poslovnega deleža je zato treba prodajno vrednost porazdeliti sorazmerno na nominalno (odstotkovno) vrednost deležev ob pridobitvi.