Tožniku je bilo 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve v skladu z ZTuj-2.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.
Tožnikovih trditev, ko je zatrjevani subjekt resne škode sorodnik, ki je s tožnikom v osebnem sporu, ni moč umestiti v okvir subjektov iz 6. člena Uredbe (EU) 2024/1347. Poleg tega je evidentno, da je zaščita države v primerih, kot ga izpostavlja tožnik, učinkovita, sicer stric ne bi bil že kaznovan. Tako mu okoliščine spora s stricem ne povečujejo znatno verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.
Režim migracij oz. priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina, ...). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje stroge pogoje (sredstva, nekaznovanost, ustrezni osebni dokumenti, …). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah.
Zatrjevana spolna zloraba ne izkazuje pravno upoštevnega preganjanja ali resne škode. Gre za tožnikovo osebno oziroma družinsko zadevo, ki jo mora razrešiti v izvorni državi. Tožnik teh dogodkov ni prijavil policiji ali drugim pristojnim varnostnim organom v Alžiriji, torej njihove zaščite ni iskal.
Pridržanje in njegovo podaljšanje sta analogna, saj se z obema zadevnemu državljanu tretje države odvzame prostost. Za sklep o odreditvi pridržanja zadevnega državljana tretje države ali o podaljšanju njegovega pridržanja - ker posega v njegovo pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine - veljajo stroga jamstva, in sicer zlasti varstvo pred samovoljnim ravnanjem. Tako varstvo pa med drugim pomeni, da je mogoče pridržanje odrediti ali podaljšati le ob upoštevanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje.
Ukrep pridržanja in tudi podaljšanje pridržanja sta skrajna prisilna ukrepa, da ima pridržani stroga jamstva v zvezi z odvzemom prostosti, in da mora imeti visoko raven zaščite pred arbitrarnostjo.
Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla ničesar in tudi v postopku pred izrekom ukrepa ni ugotavljala nič v zvezi s tem, kako se je tožnik vedel v času treh mesecev, ko mu je bila odvzeta prostost v Centru za tujce, ali je bil v tem času vpleten v kakšne varnostni incident.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji, zaradi česar ni mogel biti predan Hrvaški. Obstaja realna in konkretna nevarnost v smislu 84.a člena ZMZ-1, da tožnik ne bi bil dosegljiv pristojnim organom, da bi lahko dokončali postopek predaje Hrvaški.
19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti, ki se uresničuje tudi preko osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351. Namen osebnega razgovora je tudi v tem, da se razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351, torej da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana. Izvedba osebnega razgovora po Uredbi 2024/1351 na splošno ni vedno potrebna, vendar je treba hkrati poudariti, da je morebitna opustitev osebnega razgovora lahko dopustna le v izjemnih primerih, ki jih določa drugi odstavek 22. člena Uredbe 2024/1351 in tako, da je prosilcu zagotovljena pravica do izjave. Pravica do izjave je namreč ustavno varovana (22. člen Ustave), določa pa jo tudi 9. člen ZUP, ki ureja načelo zaslišanja stranke. Obstoj morebitne dopustne izjeme za opustitev osebnega razgovora mora tožena stranka ustrezno utemeljiti glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera.
Tožnik je v predlogu za izdajo začasne škode obrazložil, da mu bo v primeru, če bi ga toženka predala Republiki Hrvaški pred sodno odločitvijo v tej zadevi, nastala nepopravljiva škoda, saj se ne bi se več nahajal na ozemlju Republike Slovenije, ker pa ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo, bi izgubil pravni interes za tožbo. S tem bi mu bile kršene pravice iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.
Toženka je na tožbo odgovorila in ji nasprotovala, ni pa se opredelila do tožnikovih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče jih zato na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznane.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi. Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Prošnja tožnika za mednarodno zaščito je bila v Republiki Sloveniji registrirana 22. 7. 2026, torej po 12. 6. 2026. V 83. členu Uredbe 2024/1351 je določeno, da se Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) razveljavi z učinkom od 12. junija 2026. Nadalje je v drugem odstavku 84. člena Uredbe 2024/1351 določeno, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Iz tega določila logično izhaja, da pa se tiste prošnje, ki so registrirane po 12. juniju 2026, obravnavajo po Uredbi 2024/1351, torej se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določi v skladu z novo uredbo. V 85. členu Uredbe 2024/1351 pa je določeno, da se ta uredba uporablja od 12. junija 2026. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana po 12. juniju 2026, torej se zanjo v celoti uporabljajo določila Uredbe 2024/1351, zaradi česar določila Uredbe Dublin III ne morejo biti več relevantna za obravnavani primer. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija potrdila ponovni sprejem tožnika in sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, česar nedvomno ne bi storila, če glede na določila nove zakonodaje ne bi bila pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.
Tožnik v tožbi zatrjuje, da evidence toženke, na katere je oprla svojo odločitev, niso pravilne. Slednje v odgovoru na tožbo potrdi tudi toženka ter pojasni, da je v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje. Naknadno se je namreč izkazalo, da se je tožnik v azilni dom vrnil v dveh dneh od zapustitve. Glede na ugotovljeno ni izpolnjen dejanski stan iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.
Uredba (EU) 2024/1351 je prvotno v 84. členu res določala, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 1. julijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Vendar je bil naknadno sprejet popravek te uredbe in datum 1. 7. 2026 popravljen na 12. 6. 2026 (Popravek Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uradni list Evropske unije L, 2024/1351, 22. maj 2024). Zato je toženka, glede na to, da je bila tožnikova prošnja registrirana 26. 6. 2026, v danem primeru pravilno uporabila Uredbo (EU) 2024/1351.
Tožnik je že v nameri za podajo mednarodne zaščite podrobno opisal svoje zdravstvene težave. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je ponovno izpostavil, da ima zdravstvene težave in da ima vgrajeno srčno zaklopko. V tožbi trdi, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, da ima še vedno težave s srcem, da potrebuje redne zdravniške kontrole in nadzor, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je toženka upoštevala to stanje, niti ali je sploh sposoben za prevoz, pod kakšnimi medicinskimi pogoji bi se predaja lahko opravila in kako bi bila brez prekinitve zagotovljena njegova terapija ter nadaljnje kardiološko spremljanje.
Predaja prosilca za azil se sme opraviti le v okoliščinah, v katerih se ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Zadevne osebe morajo pri odločanju o predaji, ali če gre za sodišča, pri presoji zakonitosti sklepa o predaji, presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe.
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Pri omejitvi gibanja se presojajo razlogi, ki so tak ukrep narekovali, v danem primeru prvenstveno varnostni vpis v sistemu SIS.
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam.
Toženka je preko izvajanja Uredbe SIS prišla do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS z veljavnostjo od 27. 11. 2025 do 1. 11. 2028 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru.
Tožnik je 6. 8. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh od tega datuma ni vrnil. Tožnik v tožbi le navaja razloge, zaradi katerih je azilni dom zapustil, med temi pa ni takih, ki bi bili opravičljivi oz. nanje ne bi mogel vplivati.
Iz zakonske ureditve je razvidno, da izdaja prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 onemogoča nadaljevanje postopka za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, izdaja navedene odločbe po ZTuj-2 v času po izdaji izpodbijane odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU, saj ta v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Že sama Direktiva 2013/32/EU v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.
Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1.
Točka 3 izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, pa toženka utemeljuje na Uredbi 2024/1351. Treba je pritrditi tožniku, da takšno postopanje tožene stranke pomeni napačno uporabo materialnega prava. Toženka bi namreč morala celotno odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, torej tudi glede predaje tožnika, utemeljiti na določbah Uredbe Dublin III. Vendar pa navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, na tožnikov pravni položaj neposredno ne vpliva in je pojasnilne narave. To (še) ni razlog, da bi sodišče tožbi ugodilo, saj prva alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 določa, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist.