V zadevi I U 1180/2026 je upravni spor začel teči preden je začel teči upravni spor v zadevi I U 1208/2026. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP dokler teče pravda, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če se takšna pravda oziroma upravni spor začne, sodišče tožbo zavrže. V zadevi I U 1180/2026 je sodišče sodbo že izdalo, ki pa še ni pravnomočna. V predmetni zadevi so okoliščine iz člena 189. ZPP izkazane, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi. Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti. Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnica se v svojih zahtevah sklicuje na okoliščino, da je šlo za postopek po uradni dolžnosti, sodišče pa pojasnjuje, da tudi v primeru tovrstnih postopkov, četudi se za stranko končajo ugodno, stranka ni upravičena do povračila vseh stroškov. Skladno z drugim odstavkom 113. člena ZUP stranka ni upravičena do povračila osebnih stroškov (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

Posebni procesni stroški pa bi ji skladno z drugim in prvim odstavkom 113. člena ZUP pripadali, a zgolj, če bi bili po vrsti stroška takšni, kot jih določa zakon, kar pa stroški samega postopka pri stranki, ki nima pooblaščenca, niso.

V obravnavanem primeru je bil pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabljen sedaj razveljavljeni drugi odstavek 111. člena ZDavP-2. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker v obravnavanem primeru o začasnem zavarovanju še ni bilo pravnomočno odločeno, se glede na pravne posledice razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča navedena zakonska določba ne bi smela uporabiti, zaradi česar je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih organov je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti odločb, vendar to ne velja vselej.

V konkretni zadevi ko je toženka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopenjskega organa, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti.

Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ sam.

Dolžnost organa je, da v zadevah, ko ne sledi (v celoti) vlagatelju zahtevka, utemelji razloge, ki so vodili do spoznanja, da je oz. ni vlagatelj zahtevka upravičen do določenega števila ur, kar vključuje tudi razloge, čemu ni upravičen do takega obsega storitev, kot jih uveljavlja, česar pa toženka ni storila.

Tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na (predhodno) prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je bila nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Tudi če so tožnikove navedbe o grdem ravnanju policije resnične, pa ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Sodišče je s sklepom z dne 9. 7. 2026 odločilo, da se tožba zavrže glede na to, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj je Slovenijo samovoljno zapustil (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1), tožnik tudi ni upravičen do uveljavljanja predloga za začasno zadržanje upravnega akta, v zvezi s katerim je sodišče že ugotovilo, da tožnik nima več pravnega interesa.

Za čas pridobitve kapitala, se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa oziroma datum, ki je razviden iz drugih dokazil, ki pravzaprav določa fikcijo časa pridobitve kapitala (kdaj se v tem smislu šteje), ki velja za davčne namene, v zvezi z obdavčitvijo davka od dobička iz kapitala.

To, za kar se v tožbi zavzema tožnica, da je treba v primeru pridobitve kapitala na podlagi dedovanja kot datum pridobitve šteti datum, ko je kapital pridobil zapustnik, v relevantni zakonodaji ni pravne podlage. Glede na čas pridobitve kapitala v letu 2009 in čas odsvojitve v letu 2021, je tožnica kapital imela več kot 10 in manj kot 15 let.

O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji dokumentov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi strani očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj z azilnim sistemom v Kraljevini Španiji ni imel nobenih izkušenj, torej z njegovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti.

V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.