V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da zato, ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo; zato je treba za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 615/2004). Vendar pa so v tu obravnavanem primeru okoliščine primera drugačne in ni mogoče zaključiti, da bi pravna norma (sprememba ZOZP-A) učinkovala na konkreten dejanski stan, ki je nastal v preteklosti in je bil v preteklosti že tudi v celoti zaključen. Dejstvo, da tožeča stranka še ni prišla do poplačila iz regresnega zahtevka, je predvsem v trajanju pravdnega postopka, k čemur je bistveno pripomogla tudi tožena stranka s svojimi ugovori in pasivnostjo v postopku. Pritožbeno sodišče torej sodi, da prej prikazano stališče sodne prakse ni uporabljivo za konkreten primer in da bi uporaba kasnejšega predpisa za pravno razmerje, ki je nastalo in katerega učinki so se v celoti izčrpali že v preteklosti, pomenila prehud poseg v načelo zaupanja v pravo in torej nedopustno retroaktivno uporabo zakona.
ZIZ člen 38, 38/5, 38/7, 38, 38/5, 38/7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
izvršilni stroški - povrnitev stroškov - zahteva - rok - absolutna bistvena kršitev
Če v izreku izpodbijanega sklepa ni izrecno navedeno, katerih nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika sodišče ni priznalo, je pa to razvidno iz obrazložitve sodbe, s tem ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. čl. ZPP.
Upnik mora povračilo stroškov zahtevati takoj, ko mu ti nastanejo in je znana tudi njihova višina (ko sta torej kumulativno izpolnjeni obe navedeni predpostavki), ne pa kadar koli do izteka tridesetdnevnega roka po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku.
Upnik, ki je vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, zanjo pa obstaja taksna obveznost po II. odst. tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah, je le-to dolžan plačati, prav tako pa tudi takso za opomin, ker taksa za pritožbo ni bila plačana ob nastanku taksne obveznosti.
Če je zavarovanje sklenjeno za več kot 5 let, sme v preteku tega časa vsaka stranka z odpovednim rokom 6 mesecev razdreti pogodbo, s tem, da to pismeno sporoči drugi stranki.
V primeru, če je v tožbi združenih več zahtevkov, kot meni sodišče, bi sicer tožeča stranka morala vsak zahtevek opredeliti posebej, vendar je tudi tožbeni predlog z enotno opredeljenim denarnim zahtevkom še vedno sposoben za obravnavanje in bi sodišče lahko stranko, tako kot pravilno opozarja v pritožbi, na naroku v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva spodbudilo, da dopolni navedbe o pravotvornih dejstvih.
motenje posesti - dajatveni tožbeni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - razpravno načelo
Zgrešeno je pritožbeno stališče, da to pomeni, da je sodišče odločalo mimo trditev toženke. Po oceni pritožbenega sodišča je bila zadostna trditvena podlaga za ugotavljanje možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja dana že z omenjenim toženkinim zatrjevanjem, da je prejšnja lopa dotrajana in nosilna greda počena. Prvo vprašanje, ki iz tega logično sledi, je namreč prav to, ali je vzpostavitev prejšnjega stanja sploh še mogoča. Ker mora sodišče o vzpostavitvi v prejšnje stanje odločiti v vsakem motenjskem sporu, torej ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditev toženke.
Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti člen 3, 3/1-3. ZPP člen 212.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti – alkoholizirani zavarovanec – domneva vzročne zveze med alkoholiziranostjo in škodo – izpodbojna domneva – trditveno in dokazno breme
Izguba zavarovalnih pravic, če je zavarovanec pod vplivom alkohola, se domneva, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme neobstoja vzročne zveze med nesrečo in alkoholom. Nikakor torej ni sodišče tisto, ki bi bilo dolžno samo ugotavljati, kaj vse bi bilo lahko vzrok za nesrečo in v kakšni meri je alkohol vplival na toženčevo presojo.
pravno priznana oblika nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi kršitve pogodbenega razmerja
Psihične bolečine niso predpostavka za odškodninsko odgovornost same po sebi, ampak morajo izvirati iz neke kršitve, ki je predvidena v zakonu. Kršitev pogodbenih razmerij ni taka kršitev, saj ne gre niti za poseg v telesno integriteto (ki je npr. podlaga za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) niti za kršitev kakšne osebnostne pravice. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da škoda, ki jo je uveljavljal tožnik, ni pravno priznana, pravilna.
Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku pravilno presojalo utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje (in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo) in je tako pravilno ocenjevalo, ali je tožeča stranka ob času izdaje začasne odredbe izkazala obstoj pogojev po 272. čl. ZIZ.
Sodišče torej po prostem preudarku določi potreben čas trajanja začasne odredbe, pri čemer je vezano na okvire, ki jih s predlogom za izdajo začasne odredbe postavi upnik (tožeča stranka).
Gre za to, da se tožbene trditve o dveh posojilih v dokaznem postopku niso potrdile. Zato je bilo dokazno breme na tožniku, ki nosi materialno dokazno breme, ki pa drugih dokazov o dejanski izročitvi zatrjevanih zneskov ni ponudil.
Dejstvo, da sta bila tožnika ob podpisu odstopne izjave v dobri veri, da bosta odstopno izjavo podpisala tudi tretji toženec in četrta toženka samo po sebi ne daje podlage za ugotovitev, da sta bila prevarana. Tožnika bi torej lahko dosegla razveljavitev svoje izjave zaradi prevare le, če bi dokazala, da nakup zanju brez Đ. ni bil smiselen in da je drugi toženec že pred njunim odstopom od pogodbe izoblikoval naklep, da ju bo s svojim ravnanjem spravil v zmoto, da bosta Đ. odstopila od pogodbe in ju s tem pripravil do tega, da sta odstopila od sklenjene predpogodbe tudi sama.
ZPP člen 2, 4, 12, 213, 213/2, 226, 226/1, 287, 287/2, 337, 337/1. SPZ člen 33, 34.
pravica do izvedbe dokaza – nepotrebni dokazi – načelo javnega obravnavanja in neposrednosti – načelo pomoči prava neuki stranki – motenje posesti
Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. čl. ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso pomembni za odločbo, senat (oziroma sodnik posameznik) zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odst. 287. čl. ZPP).
predlog za izvršbo - dokazilo o plačilu sodne takse - prepozna predložitev dokazila o plačilu sodne takse - domneva o umiku predloga za izvršbo
Potrdilo o oddaji priporočenih pošiljk na pošto ne dokazuje drugega, kot da je upnik dne 21.3.2006 oddal na pošto dve priporočeni pošiljki, naslovljeni na Okrajno sodišče P.. Iz potrdila pa ni mogoče sklepati, da naj bi šlo pri eni od teh pošiljk prav za potrdilo o plačilu sodne takse v obravnavani zadevi.
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne grajata, da je tožnik s prijatelji šel domov preko Koroškega mostu nekje na sredini pa so se odločili, da ga bodo prečkali, kljub temu, da tam ni prehoda za pešce in je pred sredino mostu (pred odprtino) ograja, ki so jo morali preskočiti ter da je most osvetljen je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je sokrivda tožnika za nastalo škodo le 25%. Tožnik je prečkal most na mestu, kjer to ni dovoljeno in ne bi smel niti stopiti na cestišče, on pa je hotel prečkati štiripasovnico, za kar je moral preplezati ograjo, ki je ločevala vozišče od odprtine na sredini mostu. Takšno ravnanje tožnika je bilo protipravno, saj je grobo kršil cestnoprometne predpise in prečkal most tam, kjer to ni dovoljeno, pri tem pa je moral celo premagati ovire, ki jasno kažejo, da prečkanje mostu ni dovoljeno. Sokrivda tožnika za nastalo škodo je po stališču pritožbenega sodišča večja, kot je prisodilo sodišče prve stopnje in znaša 75%.
ZGD člen 1, 1/7, 5, 5/1, 1, 1/7, 5, 5/1. ZPPSL člen 104, 104/4, 111, 104, 104/4, 111.
izvršilni postopek zoper fizično osebo - stečajni postopek nad samostojnim podjetnikom posameznikom - enotnost osebnega in podjetniškega premoženja - prekinitev izvršilnega postopka
V obravnavani izvršilni zadevi je treba izhajati iz v pravnem redu uveljavljene enotnosti premoženja fizične osebe in premoženja iste osebe kot nosilca dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika (razen tistega, ki je iz izvršbe v vsakem primeru izločeno).
kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja - vzročna zveza
V kolikor je obdolženka kot medicinska sestra svojo dolžnost dajati zdravila varovancem prepustila varuhinji, bi morala poskrbeti, da varovanec v njeni prisotnosti zaužije zdravila. V medicini namreč pri prenosu del in nalog od osebe z višjo medicinsko izobrazbo na osebo z nižjo medicinsko izobrazbo ostaja odgovorna oseba tista, ki je nalogo prepustila osebi z nižjo izobrazbo. Glede na vse navedeno ravnanje varuhinje, ki je po obdolženkinem naročilu varovancu dala zdravila, ki so bila sicer pripravljena za drugega varovanca, le-ta pa ji je predhodno izročila obdolženka, ni imelo znakov kaznivega dejanja in tudi ne takšnega pomena in moči, da povsem preusmeri vzročni potek oziroma povsem odpravi učinke prvotnega ravnanja obdolženke.
brezplačna uporaba stanovanja za nedoločen čas - darilo pravice - pogoji za preklic darila - velika nehvaležnost
Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče sklepalo, da je bilo tožencem stanovanje dano v brezplačno uporabo za nedoločen čas, šlo je za darilo pravice (in ne stvari) na podlagi realiziranega ustnega dogovora. Čeprav drži, da toženci kakšnih večjih investicij niso izkazali, vseeno ne more biti dvoma, da naklonitev ni bila zgolj začasna in da je bil namen strank ob sklenitvi dogovora rešitev stanovanjskega vprašanja toženke in njene družine, kar pa predpostavlja daljše obdobje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so se v letu 1975 dogovorile o tem, da tožnika kot lastnika hiše naklonita svoji hčeri in njeni družino neodplačno bivanje v stanovanju v pritličju hiše. Dogovor je bil očitno realiziran, saj se izvaja že najmanj 25 let. Dolžina tega obdobja tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da ni šlo za pravico do preklica. Dogovor, kakršen je bil sklenjen, pa nedvomno vsebuje darilni namen.
stanovanjsko pravo - stvarno pravo - obligacijsko pravo
VSK02826
SZ člen 118, 118. SPZ člen 60, 98, 60, 98. SZ-1 člen 111.
nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - tožba na izpraznitev stanovanja - tožba domnevnega lastnika - veriga pogodb - izročitev neprmemičnine v posest - izročitev listine - uporaba stanovanja brez pravne podlage
Držijo sicer pritožbene navedbe, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, česar pa tožnika niti ne moreta izkazati, saj niti stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo. Še pomembnejše pa je, da je na predmetnem stanovanju lastninska pravica nastala šele z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona iz leta 1991, kar pomeni, da ima kupec stanovanja po 118. členu tega zakona vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki. Iz s strani prvostopnega sodišča (pravilno) ugotovljenih dejstev tako ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je položaj tožnikov izenačen s položajem lastnikov in sta zato aktivno legitimirana za to pravdo.
prenos kmetijskih zemljišč v last države - zemljiškoknjižno dovolilo - overjen podpis - kolizija navodila ministrstva in zakona
3. odst. 16. čl. ZSKZG RS določa, da se za prenos lastništva smiselno uporablja Navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Ur. l. SRS št. 15/79). Prav to navodilo iz leta 1979 pa je določalo, da overitev izjave oz. pogodbe v primeru prenosa na KZS ni potrebna. Vendar pa obe navodili izvirata iz obdobja, ko so se še vedno uporabljala v zvezi z zemljiškoknjižnimi postopki pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah iz časa kraljevine Jugoslavije, zaradi česar je bilo potrebno specifične prenose lastninske pravice urejati posebej. Leta 1995 sprejeti Zakon o zemljiški knjigi in tudi novi Zakon o zemljiški knjigi, ki velja od 18.9.2003 dalje, pa kakšnih izjem od pravila, da mora biti podpis na listinah, ki so podlaga za vknjižbo overjen, ne predvidevata.