Sodišče zastavlja naslednje predhodno vprašanje:

Ali je treba drugi odstavek 32. člena Uredbe 1346/2000 razlagati tako, da za prijavo terjatev upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti v sekundarnem postopku veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev upnikov in o posledicah prepoznih prijav po pravu države, ki vodi sekundarni postopek.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišču Evropske unije zastavlja predhodno vprašanje:

Ali je treba prvi odstavek 15. člena Uredbe 44/2001 razlagati tako, da se kot pogodba, ki jo sklene potrošnik za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove pridobitne ali poklicne dejavnosti, šteje tudi pogodba za igranje spletne igre pokra, ki jo sklene posameznik preko spleta na daljavo s tujo prirediteljico spletnih iger in pod njenimi Splošnimi pogoji poslovanja, pri čemer se posameznik več let preživlja s tako pridobljenim dohodkom oziroma zaslužkom od igranja pokra, čeprav tovrstne dejavnosti nima uradno registrirane in je tudi sicer drugim na trgu ne ponuja kot plačljivo storitev.

Vrhovno sodišče sprašuje:

1. Ali je drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV mogoče razumeti tako, da dopušča izjemo od pravice do zmanjšanja osnove za DDV tudi v primeru dokončnega neplačila, če je to dokončno neplačilo posledica opustitve dolžnega ravnanja davčnega zavezanca, na primer z opustitvijo prijave terjatev v stečajnem postopku zoper njegovega dolžnika kot v predmetni zadevi?

2. Ali je tudi v primeru, da je taka izjema od pravice do zmanjšanja davčne osnove za DDV dopustna, pravica do zmanjšanja davčne osnove za DDV zaradi neplačila vseeno podana, če davčni zavezanec dokaže, da tudi če bi prijavil terjatve v stečajnem postopku, te ne bi bile poplačane oziroma, da so za njegovo opustitev obstajali razumni razlogi?

3. Ali ima prvi odstavek 90. člena Direktive o DDV neposredni učinek tudi v primeru, ko je zakonodajalec države članice presegel okvir dopustnega urejanja izjem, ki jih določa drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV?

Vrhovno sodišče sprašuje:

- ali je treba določbo člena 1 (1) Direktive Sveta 2001/23/ES razlagati tako, da se za pravni prenos podjetja ali dela podjetja šteje tudi prenos, kot je bil izveden v okoliščinah obravnavanega primera - kot prenos finančnih instrumentov in drugega premoženja strank (konkretno vrednostnih papirjev), vodenje računov, nematerializiranih vrednostnih papirjev strank in drugih investicijskih in pomožnih investicijskih storitev ter arhiva, ob tem da je bilo na koncu od odločitve komitentov (strank) odvisno, ali bodo po prenehanju dejavnosti borznega posredovanja s strani prve toženke opravljanje teh storitev zaupali drugi toženki,

- ali je v teh okoliščinah odločilno, za koliko komitentov po prenehanju opravljanja dejavnosti borznega posredovanja s strani prve toženke, te storitve sedaj opravlja druga toženka,

- ali okoliščina, da druga toženka nadaljuje poslovanje s komitenti kot odvisna borzno posredniška družba in v tej funkciji sodeluje z drugo toženko, kakorkoli vpliva na opredelitev prenosa podjetja ali obrata.

Vrhovno sodišče SEU v predhodno odločanje postavlja naslednja vprašanja v zvezi z razlago točke (d) prvega odstavka in drugega odstavka 143. člena v zvezi s prvim odstavkom 138. člena Direktive o DDV ter 201. člena iste direktive v zvezi z določbami 201. do 204. člena CZS:

Ali je lahko uvoznik (deklarant), ki ob uvozu uveljavlja oprostitev plačila DDV (uvoz po postopku 42), ker je blago namenjeno za dobavo v drugo državo članico, odgovoren za plačilo DDV (če je naknadno ugotovljeno, da pogoji za oprostitev dejansko niso bili izpolnjeni) na enak način, kot je odgovoren za plačilo carinskega dolga?

Če je odgovor negativen, ali je odgovornost uvoznika (deklaranta) enaka, kot je odgovornost davčnega zavezanca, ki opravi oproščeno dobavo blaga znotraj Skupnosti iz prvega odstavka 138. člena Direktive o DDV?

Ali je treba v tem zadnjem primeru subjektivni element uvoznika (deklaranta) do zlorabe sistema DDV presojati različno, kot to velja za primere dobave blaga znotraj Skupnosti iz prvega odstavka 138. člena Direktive o DDV? Ali mora biti ta presoja blažja - glede na to, da mora biti oprostitev plačila DDV v carinskem postopku 42 predhodno odobrena s strani carinskih organov? Ali mora biti strožja - ker gre za transakcije, ki so povezane s prvim vnosom blaga iz tretjih držav na notranji trg Evropske unije?

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 3. člena in prvega odstavka 17. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 184., 185. in 186. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.
II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

I. Vrhovno sodišče RS na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče za odgovor na naslednja vprašanja:

(1) ali je določbo tretjega pododstavka 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES treba razlagati tako, da v sistemu, kjer se fizični osebi za opravljanje gospodarske dejavnosti izda dovoljenje, ki vsebuje navedbo dejavnosti, za katero je dovoljenje izdano, ne gre za podjetje in posledično tudi ne za trgovinski posel v smislu navedene določbe direktive, če se posel, iz katerega izvira zamuda pri plačilu, nanaša na dejavnost, ki z dovoljenjem ni zajeta;

ter če je odgovor na prejšnje vprašanje negativen, še vprašanji,

(2) ali je določbo tretjega pododstavka 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES treba razlagati tako, da se fizična oseba šteje za podjetje, pravni posel, iz katerega izvira zamuda pri plačilu, pa za trgovinski posel v smislu navedene določbe direktive, če gre za pravni posel, ki sicer ne spada v registrirano dejavnost te fizične osebe, izhaja pa iz dejavnosti, ki je po svoji
naravi lahko gospodarska dejavnost, ter je bil zanj izstavljen račun; in

(3) ali je pravilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, (pravilo ne ultra alterum tantum) v nasprotju z določbami Direktive 2000/35/ES?

II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

I. Vrhovno sodišče RS na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče za odgovor na naslednja vprašanja:

(1) Ali je treba pojem nasprotne tožbe v smislu 3. točke 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi tožbo, ki je bila kot nasprotna tožba po nacionalnem pravu vložena potem, ko je bila v revizijskem postopku razveljavljena pravnomočna in izvršljiva sodba v postopku po prvotni tožbi toženca in je bila ta ista zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik pa s svojo nasprotno tožbo na obogatitveni podlagi zahteva vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca?

(2) Ali je treba pojem „zadeva v zvezi s potrošniško pogodbo“ iz 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi situacijo , ko potrošnik tožbo, s katero uveljavlja zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vlaga kot nasprotno tožbo po nacionalnem pravu v zvezi s prvotno tožbo, pri kateri pa gre za zadevo v zvezi s potrošniško pogodbo v smislu navedene določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, tožnik - potrošnik pa z njo zahteva vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po (kasneje) razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca, torej vračilo zneska, ki izhaja iz zadeve v zvezi s potrošniško pogodbo?

(3) Če pristojnosti v opisanem primeru ni mogoče opreti ne na pravila o pristojnosti za nasprotno tožbo niti na pravila o pristojnosti za potrošniške pogodbe, pa se postavlja še vprašanje:
(a) ali je treba pojem „zadeva v zvezi s pogodbo“ iz 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi tožbo, s katero tožnik uveljavlja zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vlaga pa jo kot nasprotno tožbo po nacionalnem pravu v zvezi s prvotno toženčevo tožbo, ki se nanaša na pogodbeno razmerje med strankama, predmet zahtevka zaradi neupravičene obogatitve pa je vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po (kasneje) razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca, torej vračilo zneska, ki izhaja iz zadeve v zvezi s pogodbo;

in če je na prejšnje vprašanje mogoče odgovoriti pritrdilno, še vprašanje:

(b) ali je v opisanem primeru pristojnost po kraju izpolnitve v smislu 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 treba presojati glede na pravila, ki veljajo za izpolnitev obveznosti iz zahtevka zaradi neupravičene obogatitve?

II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi člena 90(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.
II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.