V skladu z določbo 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, kar pomeni, da se dokazi na glavni obravnavi praviloma izvajajo neposredno. Dopustno je opiranje sodbe tudi na izpovedbe prič (med drugim) iz preiskave, če so bile navedene izpovedbe prebrane, ob zakonsko izpolnjenih pogojih za branje le-teh po 340. členu ZKP. V obravnavani zadevi so bile s soglasjem strank, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 12. 2022 prebrane izpovedbe posameznih prič in izvedencev, ne pa tudi izpovedba priče B. B. Ker je prvostopenjsko sodišče s povzemanjem in ocenjevanjem njene izpovedbe iz preiskave, ki na glavni obravnavi, kot rečeno, ni bila prebrana, utemeljevalo svojo procesno odločitev o nepotrebnosti dokaznega predloga za njeno zaslišanje na glavni obravnavi je s tem kršilo določbo 355. člena ZKP, kar je po oceni višjega sodišča, še posebej glede na spremenjen časovni okvir obdolžencu naslovljenega očitka storitve protipravnega dejanja z znaki kaznivega dejanja nasilja v družini, vsaj moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve - izpodbijanega sklepa.
Tudi v povezavi z vsebino izpovedbe D. A. o razlogih in okoliščinah podane ovadbe zoper A. A. se zaslišanje slednje izkaže za dodatno potrebno zaradi boljše razjasnitve dejanskega stanja okoliščin prijave in ocenjevanja verodostojnosti prič D. A. in nenazadnje tudi B. B.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00077334
KZ-1 člen 50, 50/2, 51, 51/2, 308, 308/3. ZKP člen 95, 95/4, 296, 296/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - priznanje dejstev - odmera kazni - omilitev kazni - izredna omilitev kazni - odločba o stroških kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Držijo navedbe zagovornika, da je okrožna državna tožilka v skladu z drugim odstavkom 296. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) na predobravnavnem naroku za primer priznanja predlagala izrek blažje kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, vendar obtoženec dejanja ni priznal, temveč je priznal le določena dejstva.
Ker obtoženec na predobravnavnem naroku dejanja ni priznal v celoti, tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izrek milejše kazni od predpisane na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1 in sodišče prve stopnje tudi ni bilo vezano na kaznovalni predlog tožilstva.
Obtoženec je res pridobitno sposoben, na kar kaže tudi sama izvršitev kaznivega dejanja, vendar nima prejemkov ali premoženja in je tako slabšega socialnega položaja. Prestati bo moral sorazmerno dolgo zaporno kazen in v tem času ne bo mogel biti zaposlen, plačati pa bo moral še denarno kazen. Glede na navedeno obtoženec očitno nima sredstev za plačilo stroškov kazenskega postopka in je tako pritožbeno sodišče sodbo sodišče prve stopnje v tem delu spremenilo.
denarne terjatve - dejanski delodajalec - subsidiarna odgovornost - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari - sodba na podlagi stanja spisa - zadostna trditvena podlaga - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je zaradi materialno pravno zmotnega prepričanja, da tožnik ni postavil zadostne trditvene podlage in da ni predložil ustreznih dokazov za svoj tožbeni zahtevek, zmotno štelo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in da tožbeni zahtevek ni utemeljen.
ZKP člen 272, 272/2, 201/1, 201/1-1, 201/1-3. KZ-1 člen 308/3, 308/6.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Sama okoliščina, da je obdolženec državljan Italije, kjer naj bi tudi stalno prebival, v Evropski uniji pa obstaja izdelan in utečen sistem pravosodnega sodelovanja, pa ne izključuje možnosti sklepanja o begosumnosti, zlasti ko je v konkretnem primeru izkazana obdolženčeva visoka mobilnost.
nadomestilo plače za čas dopusta - napitnina - delovna uspešnost
Ker je napitnina del plače za delovno uspešnost po 126. členu ZDR-1, jo toženka mora upoštevati v osnovi za izračun nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da tovrstna napitnina predstavlja del plače za delovno uspešnost v smislu določbe 126. člena ZDR-1 in je sestavni del plače, zato se upošteva pri izračunu osnove nadomestila plače po 137. členu ZDR-1
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00070873
KZ-1 člen 86, 86/1.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - neopravljanje dolžnosti - izvršitev izrečene zaporne kazni
Pritožba namreč povsem zanemari dejstvo, da odmera kazni v obliki alternativnega kazenskega sankcioniranja ni pravica, avtomatično pripadajoča obravnavanemu procesnemu udeležencu, pač pa privilegij, ki ga je obsojenemu v primeru ugotovljene zlorabe oziroma nespoštovanja naloženih dolžnosti mogoče odvzeti. Pritožbeno sodišče vnovič izpostavlja dejstvo, da je alternativna nadomestitev kazni izključno v korist storilca kaznivega dejanja, ki za to, da se izogne izvršitvi prostostne kazni in ostane na prostosti, izkaže interes in voljo opraviti delo v splošno v korist. Prav zato mora biti obsojeni storilec kaznivega dejanja najbolj zainteresiran, da se vabilu in stikom s Probacijsko enoto ne izmika, se odzove vabilu na razgovor za pripravo osebnega načrta, dosledno sodeluje z izvajalcem in za primer zaznanih nepremostljivih težav pri opravljanju dela v splošno korist nemudoma iz lastnega predlaga oziroma zaprosi za spremembo izvajalca v okviru osebnega načrta na Probacijski enoti. Sodišče lahko torej v skladu s citiranim določilom v primeru ugotovljenih kršitev sprejme odločitev o spremembi kazenske sankcije tudi pred iztekom roka za opravo dela v splošno korist.
pravica do svobodne izbire zagovornika - odvetnik kot priča - dokazni predlog za zaslišanje priče - nezdružljivost funkcij
Pritožniku je pritrditi, da v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil povabljen za pričo v navedeni kazenski zadevi, pač pa je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku dne 4. 5. 2023 le napovedalo možnost, da se bo to zgodilo glede na opis kaznivega dejanja v vloženem obtožnem predlogu (l. št. 153). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sodišče prve stopnje pred obravnavano odločitvijo niti ni odredilo, da se A. A. vabi za pričo v predmetni kazenski zadevi. Prvostopenjsko sodišče je na tak način napačno uporabilo postopkovno določbo, ki res pravico obdolženca do svobodne izbire zagovornika podreja načelu materialne resnice, vendar pa le v situaciji, ko je zagovornik že nosilec druge procesne vloge, do česar pa v predmetnem postopku še ni prišlo.
Stališče sodišča prve stopnje, da bi policisti v vsakem primeru morali zaseči predmete, tudi brez storilčevega voljnega sodelovanja, je sicer pravilno, vendar ta njihova dolžnost ne more sanirati predhodne nezakonitosti zasega predmetov. Pred pozivom na izročitev predmeta bi moral biti storilec prekrška najprej ustrezno poučen, nato pa bi ob morebitni odklonitvi izročitve predmeta oziroma kršiteljevi pasivnosti policisti lahko opravili pregled osebe (pretipali oblačila osebe in pregledali vsebino stvari, ki jih ima pri sebi oziroma s sabo - četrti odstavek 52. člena ZNPPol). Skladno z drugim odstavkom 52. člena ZNPPol pred začetkom pregleda policisti res ukažejo osebi, naj sama izroči predmete (razen če bi to lahko ogrozilo varnost ljudi ali premoženja), vendar v kolikor je na osebo že osredotočen sum, da je storila prekršek ali kaznivo dejanje, jih ta določba ne odvezuje podaje pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo, da se izročitev predmeta šteje za zakonito.
ZPP člen 242, 242/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/2, 9, 9/1, 9/2.
stroški prihoda priče na sodišče
Prihod v Ljubljano je sicer možen z javnim prevoznim sredstvom, vendar s prestopanjem preko Zagreba. V tem primeru pa je potrebno upoštevati izjemo, kot je določena v drugem odstavku 9. člena Pravilnika o povrniti stroškov v pravdnem postopku. Potovanje preko Zagreba je namreč bistveno daljše.
pritožba v nepravdnem postopku - pritožba, vložena po izteku roka - sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom
Zadržana oseba je pritožbo vložila po izteku pritožbenega roka. Ne glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo upoštevalo na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr. Pritožba namreč v ničemer ne posega v pravice drugih oseb, teža posega v ustavne pravice zadržane osebe pa nedvomno predstavlja tehtni razlog, ki pritožbenem sodišču nalaga meritorno presojo pritožbe.
Zoper sklep sodišča o postavitvi izvedenca ni pritožbe. Tega ne more spremeniti okoliščina, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z napačnim pravnim poukom, v katerem je pritožbo zoper sklep dopustilo.
Iz določbe drugega odstavka 399. člena ZKP izhaja, da zoper sklep, ki ga izda senat pred ali med preiskavo, ni pritožbe, razen če je v tem zakonu drugače določeno. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo je dovoljenost vložene pritožbe zoper sklep izdan na navedeni zakonski podlagi predvidena le kot izjema, ki je v zakonu tudi posebej določena (sedmi odstavek 169. člena ZKP, tretji odstavek 181. člena ZKP, peti odstavek 202. člena ZKP, drugi odstavek 205. člena ZKP). Ker zakon za primer zavrnitve dokaznih predlogov med preiskavo s strani izvenobravnavnega senata ne predvideva pritožbe zoper tak sklep senata, drugače pa ni določeno niti v določbi prvega odstavka 177. člena ZKP, pritožba zoper tak sklep, ne glede na napačno dan pravni pouk, ni dovoljena. To je višjemu sodišču, glede na določbo 390. člena ZKP narekovalo zavrženje pritožbe kot nedovoljene, v povezavi z določbo 404. člena ZKP, po kateri se določbe 399. - 403. člena ZKP smiselno uporabljajo za vse sklepe izdane po tem zakonu.
ZDR-1 člen 88, 113, 113/1. ZUTD člen 63, 63/2, 65/2-5.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - izredna odpoved - učinkovanje odpovedi - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - preuranjena odločitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega razlogovanja o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 113. členu ZDR-1 preuranjeno zaključilo, da izredna odpoved s strani tožnice ni relevantna, ker predmeta odpovedi1 ni več, ker je prenehal veljati že na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.
Preiskava elektronske naprave vedno posega v zasebnost imetnika preiskovane naprave kot tudi v zasebnost tistih, ki so bili v kakršnemkoli stiku (klic, SMS, MMS, e-mail, druge številne aplikacije) z imetnikom preiskovane elektronske naprave in se temu ni mogoče izogniti, saj je elektronska naprava namenjena tudi komuniciranju z drugimi ljudmi. Ravno zaradi tega so za zaseg in preiskavo elektronske naprave že v ustavi, nato pa še v zakonu določeni strogi pogoji, ki morajo biti za to izpolnjeni. Kot pojasnjeno zgoraj, so bili ti pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni. Sankcija izločitve je namreč namenjena nezakonito pridobljenim dokazom, ne pa zakonito pridobljenim dokazom, ki nimajo dokazne vrednosti.
Dogovor o krajšem odpovednem roku s potekom 31. 12. 2021 res ne vsebuje dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, vendar navedeno za razsojo v tej zadevi ni odločilno. Bistveno je zgolj dejstvo, da je A. A. delovno razmerje z elementi iz 4. člena ZDR-1 pri tožeči stranki dejansko prenehalo z dnem 31. 12. 2021 ter se je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dne 1. 1. 2022 dejansko vzpostavilo pri delodajalcu B. d. d. Z dnem 31. 12. 2021 je tako odpadla podlaga za ex lege vključenost v zavarovanje iz 14. člena ZPIZ-2 pri tožeči stranki. Od 1. 1. 2022 dalje je pravni temelj za obvezno zavarovanje A. A. iz delovnega razmerja in posledično lastnost zavarovanca obstajal pri delodajalcu B. d. d.
ZPIZ-2K člen 1, 2, 2/1. ZPIZ-2 člen 7, 7-23, 27, 27/4, 27/5, 394. URS člen 14, 14/2.
odmera predčasne pokojnine - ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje - ustavno skladna razlaga
Tožnik se je ponovno prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje s 1. 10. 2016, in sicer za čas treh mesecev, torej do 31. 12. 2016. Ker gre za vključitev v zavarovanje, do katere je prišlo po prekinitvi, v tem primeru glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K, omenjeno obdobje ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo brez dokupa.
znižano plačilo vrtca - ugotavljanje materialnega položaja družine - dolžnost preživljanja - sprememba sodbe prvostopenjskega sodišča
Ne glede na zakonsko dikcijo, ki opredeljuje, kdo se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, kadar je vlagatelj otrok ali pastorek, temelji določitev kroga oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, na dolžnosti preživljanja. Ta pa je urejena v ZZZDR. Pojem osebe je torej potrebno uporabiti upoštevaje navedene določbe, pa tudi določbo 4. točke 3. člena ZUPJS, kjer je opredeljena oseba. Gre za osebo, katere materialni položaj se upošteva po tem zakonu in je stranka v postopku. Tožničina mati pod navedeno kategorijo ne spada.
vračilo neupravičeno pridobljenih finančnih sredstev - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - samostojna podjetniška dejavnost - verzijski zahtevek - pravnomočnost odločbe
Pravnomočnost odločbe veže sodišče pri sojenju v predmetni zadevi. Temelj za prejeto denarno nadomestilo plače je odpadel. Posledično je toženec za sporno obdobje neupravičeno prejel znesek nadomestila za brezposelnost.
ZUP člen 9. ZZVZZ-M člen 44a, 44a/1, 44a/2. ZPacP člen 11, 40.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - drugo mnenje
Izostanek pojasnilne dolžnosti glede operativnega zdravljenja kolena ne pomeni izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. V skladu s 40. členom ZPacP ima vsak pacient pravico zahtevati drugo mnenje na vseh ravneh zdravstvenih dejavnosti. V danem primeru bi to možnost lahko izkoristila prvo tožnikova zakonita zastopnika in s tem preprečila neizčrpanost zdravljenja v Sloveniji ne glede, ali sta bila na tako možnost opozorjena ali ne.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00070984
URS člen 8, 26. ZPŠOIRSP člen 10. OZ člen 360.
odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - uporaba ZPŠOIRSP - upravičenec do odškodnine - izbrisani - pravica očeta - pravica do družinskega življenja - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode po 26 čl. URS - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - triletni zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok
Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in njegov pravni status zaradi izbrisa ni bil spremenjen. Tožbeni zahtevek gradi na škodi, ki mu je kot staršu nastala zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in posega v očetovsko vlogo do vzgoje in varstva. Po Ustavi je to varstvo posamezniku ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode zagotovljeno z odškodnino na podlagi 26. člena Ustave. Sodna praksa je v več odločbah že zavzela stališče, da ZPŠOIRSP ni mogoče uporabiti za osebe, ki niso upravičenci po tem zakonu, pa čeprav so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Za tožnika, ki iz registra ni bil izbrisan, kar je odločilni razlikovalni znak od položaja, ki ga ureja zakon, to še toliko bolj velja.
Glede na navedeno za odločitev o pravočasnosti tožbe ne more biti odločilno, ali je vložena v zakonskem roku, ki ga za upravičence po ZPŠOIRSP določa 10. člen tega zakona. Tudi ob upoštevanju 360. člena OZ, da zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, je treba v vsakem posamičnem primeru vendarle ugotoviti, kdaj bi posameznik lahko učinkovito uveljavil odškodninsko varstvo zoper državo. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi sam zapisal, da je bila nepremagljiva ovira za tožbo odstranjena, ko je bila tožnikovemu sinu z dopolnilno odločbo z 10. 3. 2011 priznana pravica do stalnega prebivanja z učinkom od izbrisa dalje. Ob upoštevanju tega trenutka, ki ga je kot tipično okoliščino pri teku zastaralnega roka v več primerih upoštevala tudi sodna praksa, je njegov tožbeni zahtevek, vložen 20. 11. 2015, zastaral. Po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni nepomembno, da je tožnik aktivno opozarjal na problematiko izbrisanih in se angažiral pri tožbi izbrisanih pred ESČP, torej se je zavedal problematike, vključno z neučinkovitimi ukrepi države. Tako je vedel za učinek pilotne sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, s katero je bilo Sloveniji naloženo, da zaradi odsotnosti domačega pravnega sredstva, ki bi izbrisanim zagotavljalo ustrezno odškodnino, vzpostavi posebno odškodninsko shemo, tožnikom pa je zaradi kršitve človekovih pravic dolžna plačati pavšalno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Najmanj od izdaje te sodbe dalje (26. 6. 2012) je bila odpravljena negotovost o odškodninski odgovornosti države za škodo, nastalo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa je tožnik lahko pričakoval učinkovito sodno varstvo. Tudi ob upoštevanju tega mejnika kot ključnega za prenehanje obstoja nepremagljivih ovir je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral.