Iz določb ZS in ZSS izrecno izhaja, da je ocena sodniške službe zaupna in ne javna. Zakonodajalec je namreč z določbo šestega odstavka 78. člena ZS izrecno določil obseg in način dostopa do s tem povezanih podatkov, s čimer je poudaril njihov pomen za nemoteno opravljanje sodniške funkcije. Poleg tega tako iz 78. člena ZS kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma do vpogleda v sodnikov osebni spis, v katerem so sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen krog upravičencev in je onemogočen prosti dostop vsakemu prosilcu. Z določitvijo kroga upravičencev do podatkov v zvezi z oceno sodniške službe je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti.
Za odločitev v obravnavani zadevi je torej ključna neodvisnost sodstva kot celote in sodnikov kot individualnih neodvisnih nosilcev sodne veje oblasti. Neodvisnost sodnikov pomeni, da lahko vsak sodnik samostojno odloča brez kakršnihkoli ovir ali pritiskov. Do te ključne okoliščine za odločitev v obravnavani zadevi pa se tožena stranka ni opredelila.
Glede na določbo 78. člena ZS ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, saj sta že v izhodišču drugačna. Zato nista primerljiva niti glede potrebe po zaupnosti podatkov sodnikov in javnih uslužbencev.
Tožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper del odločbe, ki mu je v korist. Ker je očitno, da za izpodbijanje takega dela nima pravnega interesa, je sodišče s tem povezano tožbo v tem obsegu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Pomembno je, da naročniki ne razkrivajo podatkovo postopkih oddaje javnih naročil, ki bi jih bilo mogoče v tekočih ali nadaljnih postopkih oddaje uporabiti za izkrivljanje konkurence.
Ščitenju pravice do transparentnega postopka in pravice do zaupnosti je namenjena obrazložitev odločbe, v kateri mora organ navesti razloge, zaradi katerih meni, da so informacije, za dostop do katerih prosi, zaupne, oziroma zakaj njihovo razkritje ne bo imelo vpliva na konkurenčnost izbranega ponudnika v tekočih in bodočih javnih naročilih. Ker izpodbijana odločba tožene stranke takšne obrazložitve ne vsebuje, saj se ni opredelila do ugovorov tožnika glede posega v njegove konkurenčne prednosti, je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.
Med strankami ni sporno, da: (1) je tožnik kot javni zavod zavezanec za dostop do informacij javnega značaja; (2) z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, saj jih je posredoval toženi stranki; (3) zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja. ZDIJZ ne določa, da je lahko informacija javnega značaja le tisti dokument, ki je zaključen oziroma tisti, ki lahko predstavlja materialno resnico ali pravo voljo. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da je to lahko tudi (elektronska) korespondenca in da so pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ izpolnjeni.
Zmotno je tožbeno stališče, da na zlorabo pravice kaže to: (1) da naj bi bil prosilec žvižgač, ki je nastrojen proti tožniku; (2) da prosilec že razpolaga z nekaterimi od zahtevanih dokumentov in (3) da želi te dokumente revidirati. Tudi če te okoliščine držijo, po presoji sodišča ne predstavljajo ustavnih ali zakonskih ovir, ki bi prosilcu preprečevale dostop do informacij javnega značaja.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre za poslovno komunikacijo glede izvedbe logističnih storitev, za konkretne podatke o pogojih, cenah in načinu izvedbe storitev (ponudbe, računi, ...), za korespondenco med ozkim krogom ljudi, ki so sodelovali pri sklepanju ter nadaljnji izvedbi posameznega pravnega posla. Glede na to sodišče nima nobenega dvoma, da so se ti dogovori nanašali na porabo javnih sredstev, ZDIJZ pa v prvi alineji tretjega odstavka 6. člena kot pogoj za dostop do informacij javnega značaja ne zahteva, da se morajo podatki nanašati le na neposredno javno porabo. Nenazadnje gre v obeh primerih za trošenje javnega denarja, zato je pri teh poslih transparentnost nujna. Iz podatkov v sodnem in upravnem spisu ni razvidno, da bi šlo v tem postopku za javno naročanje, zato je nerelevantno, da glede na Direktivo 2014/24/EU strožja presoja prostega dostopa do informacij javnega značaja.
Tožnica kot zavezanka za dostop do informacij javnega značaja torej ni dolžna prosilcu poslati zahtevanih podatkov, saj je vložila tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Namen obravnavanega tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe je, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe tako, da tožnica ne bi bila dolžna razkriti v izpodbijani odločbi navedenih dokumentov, kar pa je v obravnavani zadevi doseženo že s samo vložitvijo tožbe. Zato si tožnica z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Ker se v obravnavani zadevi policijsko poročilo o prometni nesreči, dostop do katerega zahteva tožnik, nesporno nahaja v tožilskem spisu, poročilo pa je bilo po 148. členu ZKP sestavljeno zaradi morebitnega kazenskega pregona storilca, bi o zahtevi za dostop po določbi 181. člena ZDT-1 moral kot pristojen odločiti vodja okrožnega državnega tožilstva in ne policija, ki je poročilo sestavila.
S posredovanjem dokumentov prosilcu je nastopilo stanje, ki ga je tožnica želela z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe preprečiti, kar pomeni, da si zaradi okoliščin, nastalih zaradi izvršitve odločbe in izročitve dokumentov prosilcu, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne more več izboljšati.
Tožnica je bila v konkretnem primeru seznanjena z okoliščinami, ki so vplivale na njen pravni interes oziroma njegovo prenehanje, tj je z izročitvijo dokumentov prosilcu, in se o tem tudi izjavila. Tožnica po lastni volji ugotovitvenega zahtevka ni postavila, pa bi ga lahko, sodišče pa je ni bilo dolžno pozvati, da tak zahtevek postavi.