ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 49, 49/2, 91, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 91, 101, 101/4, 101/4-1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
premestitev - poslovni razlog - prenehanje potreb po delu - javni uslužbenec
Tožena stranka je izdala sklep, s katerim je bila tožnica iz delovnega mesta podsekretar premeščena na delovno mesto višji svetovalec. Razlog te premestitve je bil v tem, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ukinjeno. Soglasje k temu Pravilniku je dala tudi Vlada RS. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto dejansko ukinjeno, tožnica pa opravlja druge naloge na področju statističnega raziskovanja v sektorju B. (v primerjavi z njenim prejšnjim delom). Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke zakonita, saj je potreba po tožničinem dotedanjem delu dejansko prenehala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0022932
KZ člen 29, 49, 58, 191, 191/1, 191/3, 220, 220/1. ZKP člen 371, 371/2, 372, 372/1, 372/1-4, 373.
kaznivo dejanje nasilje v družini - kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - pogojna obsodba - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - neprištevnost - bistvena zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - predmet kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - pogojna obsodba
Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013214
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 274, 274/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - grdo ravnanje s podrejenim - zakonski znaki - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
spor majhne vrednosti – prekluzija – prepozno predložen dokaz – pravica do izjave
Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Ker je imelo sodišče za zavrnitev izvedbe dokaza tako upravičen razlog, pritožbeni očitek o kršiti pravice toženca do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 130, 131.
izplačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - regres za letni dopust - vročanje
Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.
Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
KZ-1 člen 191, 191/3. ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZJU člen 5, 33, 93, 154. ZDR-1 člen 20, 20/2, 89, 89/3. ZPol člen 5. ZDPPol člen 4, 27. Zakon o nalogah in pooblastilih Policije člen 4, 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - znaki kaznivega dejanja - policist
Tožnik (policist) je določenega dne v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena, z dvignjenimi rokami stal pred bivšo ženo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek nasilnega in drznega vedenja po 4. odstavku 6. člena ZJRM-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZUJF člen 246. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 149/3, 149/2-3.
premestitev - policija - razlogi za premestitev - fiktivnost razlogov
Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-10. ZDR-1 člen 6, 7, 111, 111/3. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izjava o odpovedi glavni obravnavni - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izjava o odpovedi glavni obravnavi, kot jo je podal tožnik (da se odpoveduje glavni obravnavi, vendar s tem ne priznava nobene navedbe in stališča tožene stranke ter da nasprotuje temu, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih navedb), ni jasna in brezpogojna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot odpoved glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 24. člena ZDSS-1. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev direktorja - direktor zavoda
V 14. členu pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je bilo med drugim določeno, da v kolikor je direktorica (tožnica) predčasno razrešena brez utemeljenega razloga, ji pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja preneha s 30-dnevnim odpovednim rokom in ji pripada odpravnina v višini treh zneskov zadnje plače. V zapisniku seje sveta tožene stranke (zavoda) je bil sprejet sklep, da dosedanja direktorica preneha opravljati delo direktorice in ji preneha mandat direktorice z dnem imenovanja novega direktorja. Iz zapisnika seje mestnega sveta občine pa izhaja, da na tej seji še ni bil imenovan novi direktor zavoda, bilo pa je dano daje soglasje k navedenemu sklepu. Novi direktor je delo nastopil 12. 4. 2013, tožnici pa je takrat predčasno prenehal štiriletni mandat, ki bi sicer trajal do 24. 11. 2014. Ker sta sklepa brez kakršne koli utemeljitve razlogov za razrešitev tožnice z mesta direktorice, je sodišče prve stopnje na podlagi dogovora v pogodbi o zaposlitvi tožnici pravilno priznalo celotno vtoževano odpravnino zaradi predčasne razrešitve.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 98/2. URS člen 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je že v maju 2014 prišlo do prvih negativnih trendov pri prodaji proizvodnega programa družbe, te tendence pa so se nadaljevale tudi v naslednjih mesecih do oktobra. Zaradi zmanjšanja prodaje je začela upadati proizvodnja. Zato je bila potrebna optimizacija poslovanja, saj so obstoječi stroški dela družbe predstavljali povečano tveganje za uspešno poslovanje družbe v prihodnosti. Zaradi upada naročil se je zmanjšalo število opravil v okviru prodajne funkcije na področju podpore kupcem v prodaji in s tem tudi potreba po delu delavca na delovnem mestu komercialist III (ki ga je zasedala tožnica). Tožničina dela in naloge pa so se prerazporedile med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo. Ker niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, saj je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje pritožbo štelo za umaknjeno. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe, zato je postal pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da je tožnik dolžan plačati le sodno takso za umik pritožbe skladno s 4. odstavkom 34. člena ZST-1.
regres za letni dopust - obveznost plačila - pobotni ugovor - litispendenca
Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istima strankama pomeni okoliščino, zaradi katere sojenje v konkretni zadevi ni dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride. Tako v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, kar je storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrglo, saj je bila v času odločanja že v teku pravda, v kateri je tožena stranka uveljavljala plačilo istega zneska, kot ga je v konkretnem sporu uveljavljala s pobotnim ugovorom.
družinska pokojnina - pogoj preživljanja - otrok - nezmožnost za delo - avtorski honorar
V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem,
da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.
Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.
V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.
nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika – prehod zapuščine v last Republike Slovenije – denarna socialna pomoč
Ker je zapuščinsko sodišče sklenilo, da do sedaj znana zapuščina postane last Republike Slovenije, ker je pokojnik užival socialno pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ni pravne podlage za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pritožnico kot pravno naslednico pokojnega dolžnika.