Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 432, 631, 1035. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 5/3.
direktna tožba - plačilo dodatnih del - pripoznava - asignacija - neupravičena obogatitev - pristop k dolgu - exceptio illegalis - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - neposredni zahtevek proti naročniku - odškodninska odgovornost - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu
Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo.
Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku.
ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ.
ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca
Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer tako, da mora naročnik vedno plačati tistemu, ki dejansko izvaja posel, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral obveznost neposrednih plačil določiti izrecno. Ker tega ni uredil, lahko podizvajalec terja neposredno plačilo od naročnika le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013214
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 274, 274/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - grdo ravnanje s podrejenim - zakonski znaki - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
IZVRŠILNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077503
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 12, 12/1, 12/3, 12/4. ZIZ člen 29a. ZPP člen 261, 261/2.
oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – dvom v pravilnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju – narok za ugotovitev upravičenosti do oprostitve – vabilo na narok po pooblaščencu
Ker dolžnik v izjavi o premoženjskem stanju družinskih članov ni navedel, v dopolnitvi izjave pa je navedel, da preživlja otroke z izposojanjem denarja in da nima dohodkov in ima blokiran tekoči račun, je sodišče upravičeno dvomilo v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju. Ker dolžnik izjave o premoženjskem stanju družinskih članov v postopku niti ni predložil, pa tudi ne drži očitek dolžnika, da sodišče ni imelo podlage zahtevati, da te podatke dolžnik predloži oziroma poda na drug način in da bi jih moralo pridobiti samo. Resničnosti podatkov, katerih dolžnik niti sam ni predložil, sodišče ni bilo dolžno preverjati v uradnih evidencah. Sodišče lahko v izvršilnem postopku opravi narok v vseh primerih, če je po njegovem mnenju to smotrno. Tudi vabila na narok, na katerem se izvede dokaz zaslišanjem strank, se, če ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - seznanitev z razlogi - subjektivni rok - objektivni rok
Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.
Sporazum med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji člen 2, 2-b, 2-c, 2-d, 3, 3/1, 8.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum strank - napaka volje - podpis sporazuma
Določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (ki je po svoji naravi mednarodna pogodba, ratificirana v Državnem zboru RS) je kogentne narave, saj iz nje izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi tega sporazuma, vendar za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) nična, saj je v nasprotju s prisilnim predpisom. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa čas, za katerega se sklepa (torej čas treh mesecev), ni ničen.
Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnik ob podpisu spornih listin (med drugim tudi prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja) razumel slovensko, in da je vedel, kaj podpisuje, je preuranjen tudi zaključek, da je vedel, kaj se je s toženo stranko dogovoril. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in vodji voznikov pri toženi stranki, ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče B.B.. Ta je na podlagi pogovora s tožnikom zaključil, da je tožena stranka tožnika poslala na čakanje na delo in da naj bi mu pri toženi stranki pojasnili, da pri njih trenutno ni dela in da ga pošiljajo domov. Poleg tega je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče C.C., saj se ni opredelilo do tega, da naj bi tožnik potem, ko je bil pet ali šest vikendov z doma, prosil toženo stranko, če je lahko naslednji vikend prost. Po tem dogodku je prišlo do razgovora tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke in kasneje do podpisa sporazuma in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je navedena priča izpovedala, da je tudi ona razumela, da naj bi se tožnik javil pri toženi stranki zaradi prostega vikenda in da ga bodo pri toženi stranki poklicali, ko ga bodo potrebovali. Tudi na podlagi navedenega se poraja vsaj dvom v to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovo prošnjo ali njegovo željo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ker vložnik nepopolne vloge, ki jo je poimenoval „pritožba glede prenehanja bolniškega staleža“ ni popravil v roku 15 dni,
kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je imela tožnica v souporabi kopalnico, ne gre za stanovanje v smislu kot je določen v SZ-1, torej ne gre za funkcionalno celoto, kar pa glede priznanja subvencije najemnine ni odločilno. Za presojo sporne zadeve je potrebno uporabiti 28. člen ZUPJS, ki v prvem odstavku določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti in tržnem najemnem ter hišniškem stanovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za souporabo stanovanja. Gre zgolj za souporabo enega prostora, in sicer kopalnice. Stanje je primerljivo z bivalnimi enotami, kajti tudi v teh primerih gre za souporabo določenih prostorov (drugi odstavek 6. člena SZ-1). Zato v takem primeru ni mogoče odreči priznanja pravice do subvencije najemnine, če so za to izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Ker tožena stranka teh pogojev ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
spor majhne vrednosti – prekluzija – prepozno predložen dokaz – pravica do izjave
Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Ker je imelo sodišče za zavrnitev izvedbe dokaza tako upravičen razlog, pritožbeni očitek o kršiti pravice toženca do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.
Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Podlaga in izhodišče premoženjskega zavarovanja je odškodninsko načelo. Zavarovalnina ne more biti večja od nastale škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Obogatitev zavarovanca z zavarovalnino je izrecno prepovedana v drugem odstavku 949. člena OZ. Nihče z zavarovanjem ne more dobiti več, kot je izgubil.
Pravno relevantna prodajna cena, od katere se obračuna DDV, je v obravnavanem primeru cena 1.434,47 EUR, in ne cena blaga pred znižanjem (30.846,45 EUR), ki je tožnik ni plačal. Odločilna je cena konkretnega zavarovanega blaga. To je (prodajna) cena v znižani vrednosti. Sodišče jo je pravilno ugotovilo na podlagi računa, s katerim je tožnik uveljavljal zavarovalnino, ugotavljanje z izvedencem ni bilo potrebno. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Za vtoževani višji znesek DDV po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni bil oškodovan. Z njegovim plačilom bi bil v nasprotju z zakonom in pogodbenimi določili obogaten. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
ZEPDSV člen 18. ZDR člen 211. ZDavP-2 člen 352, 352/6.
izplačilo plače - plačilo za delo - dolžnost vodenja evidenc o izrabi delovnega časa - bruto - neto
Toženec bi moral na podlagi 18. člena ZEPDSV voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število ur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je evidenca tožnika o opravljenih urah neverodostojna listina, ker je toženec ni podpisal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila ur, ki jih je v vtoževanem obdobju opravil.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto plači za meseca januar in februar 2013 in odločilo, da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker je treba znesek plače, to pa je bruto znesek, zmanjšati za plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Tako ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citirani predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 82, 86. ZDSS-1 člen 82, 82/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.
Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.
ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-10. ZDR-1 člen 6, 7, 111, 111/3. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izjava o odpovedi glavni obravnavni - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izjava o odpovedi glavni obravnavi, kot jo je podal tožnik (da se odpoveduje glavni obravnavi, vendar s tem ne priznava nobene navedbe in stališča tožene stranke ter da nasprotuje temu, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih navedb), ni jasna in brezpogojna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot odpoved glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 24. člena ZDSS-1. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je dokazala, da je izvedla reorganizacijo, racionalizacijo in optimizacijo poslovanja in delovnega procesa v družbi ter sprejela ukrepe za zmanjševanje stroškov poslovanja, v okviru katerih je zmanjšala število zaposlenih. Zmanjšala je število zaposlenih na delovnem mestu poslovna sekretarka-visoke in inženirske gradnje (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) za eno delovno mesto ter tožničine naloge prerazporedila na druge zaposlene oziroma zunanje izvajalce, s čimer je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved zakonita.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika – prehod zapuščine v last Republike Slovenije – denarna socialna pomoč
Ker je zapuščinsko sodišče sklenilo, da do sedaj znana zapuščina postane last Republike Slovenije, ker je pokojnik užival socialno pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ni pravne podlage za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pritožnico kot pravno naslednico pokojnega dolžnika.