kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
ZDSS-1 člen 6/1-a, 6/1-c, 47, 47/2. KPVIZ člen 47, 47-3, 47-3a, 47-3c. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami člen 32. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka člen 5. ZUOPP-1 člen 2. Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami člen 25. ZDR-1 člen 159, 160, 160/1. ZOFVI člen 84, 84/4.
kolektivna pogodba - izvrševanje - kolektivni delovni spor - letni dopust - delo z otroci s posebnimi potrebami
Na podlagi 3.c točke 47. člena KPVIZ delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust 10 dni, v kolikor opravljajo delo z otroki z več motnjami. Da takšno delo obstaja, izhaja iz 32. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki je bil sprejet na podlagi člena 4. odstavka 84. člena ZOFVI. Iz določb ZOFVI in pravilnika izhaja, da se zagotavljajo določena sredstva vzgojno-izobraževalnim zavodom za delo oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami. Zato delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust po 3.c točki 47. člena KPVIZ, v kolikor opravljajo delo z otroki z vsaj dvema ali več motnjami, opredeljenimi v Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in na podlagi Pravilnika sprejetih Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo predlogu predlagatelja in ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši pravico članov predlagatelja do dodatnega dopusta po 3.c točki 47. člena KPVIZ ter je nasprotnemu udeležencu tudi pravilno naložilo, da članom predlagatelja za delo z otroki oziroma učenci z več motnjami letni dopust od vključno leta 2015 dalje poveča za do 10 dni letno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev - nadomestna vročitev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ni vstajala s postelje in je bila 9. 8. 2014 hospitalizirana, zato ni mogla prevzemati poštnih pošiljk, konkretno odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ugotovitev je sodišče štelo, da vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v avgustu 2014 ni bila opravljena in je tožnica za dejstvo, da ji bo delovno razmerje prenehalo, izvedela šele s prejemom obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2014, zaradi česar je štelo tožbo, vloženo 27. 10. 2014, za pravočasno. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena določa t. i. fikcijo vročitve oziroma nadomestno vročitev. Učinki nadomestne vročitve po ZDR-1 so enaki kot učinki nadomestne vročitve po ZPP, tj. da se šteje pošiljka za vročeno, čeprav dejansko ni bila izročena naslovniku in ta niti ni imel možnosti seznaniti se s pošiljko. Določbe o nadomestni vročitvi je treba razlagati restriktivno: da se lahko šteje, da je pošiljka vročena skladno z določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ne sme biti dvoma, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom: naslovnikovo ime in naslov morata biti v sodni pošiljki navedena brez napak, vročitev mora biti poskušana na naslovu dolžnikovega dejanskega prebivališča, obvestilo o prispeli pošiljki mora biti pravilno izpolnjeno itd. V predmetni zadevi tožnica ni podala trditev, da bi bilo vročanje pošiljke z odpovedjo v neskladju z zakonom. Tožnica v času poskusa vročitve (1. 8. 2014) ni bila v bolnišnici, temveč je takrat dejansko bivala doma, hospitalizirana pa je bila šele 9. 8. 2014, kar pa na pravilnost vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrtem odstavku 88. člena ZDR‑1 ne vpliva. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo tožničino tožbo za pravočasno, nepravilno uporabilo materialno pravo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila namreč tožnici pravilno vročena z nadomestno vročitvijo 9. 8. 2014 (to je po poteku osmih dni od prvega poskusa vročitve), zato je 27. 10. 2014 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi prepozna. Ker je tožnica zamudila materialni prekluzivni rok 30 dni za vložitev tožbe, je pritožbeno sodišče ugodilni del II. točke izreka sodbe razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo.
nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika – prehod zapuščine v last Republike Slovenije – denarna socialna pomoč
Ker je zapuščinsko sodišče sklenilo, da do sedaj znana zapuščina postane last Republike Slovenije, ker je pokojnik užival socialno pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ni pravne podlage za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pritožnico kot pravno naslednico pokojnega dolžnika.
Vložnikova vloga je nejasna in nima vseh sestavin tožbe. Zato je sodišče prve stopnje vložnika utemeljeno pozvalo na dopolnitev vloge. Ker vložnik ni ravnal po nalogu sodišča in vloge ni dopolnil, je sodišče prve stopnje skladno s 5. odstavkom 108. člena ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016493
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenina - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Pravna podlaga za priznanje nagrade za opravljeno izvedensko delo je podana v 249. členu ZPP ter v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v 2. odstavku 52. člena določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenko še zaslišalo. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da se je zaslišanje pričelo ob 9.22 uri in da se je glavna obravnava zaključila ob 10. 22 uri. Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo v teh časovnih okvirih in se zaslišanje lahko nanaša le na dvakrat začete pol ure. Glede na takšen obseg ustnega podajanja izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje sodni izvedenki na podlagi 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih zmotno priznalo 105,00 EUR, namesto 70,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je dokazala, da je izvedla reorganizacijo, racionalizacijo in optimizacijo poslovanja in delovnega procesa v družbi ter sprejela ukrepe za zmanjševanje stroškov poslovanja, v okviru katerih je zmanjšala število zaposlenih. Zmanjšala je število zaposlenih na delovnem mestu poslovna sekretarka-visoke in inženirske gradnje (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) za eno delovno mesto ter tožničine naloge prerazporedila na druge zaposlene oziroma zunanje izvajalce, s čimer je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved zakonita.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je v okviru zavrnilnega dela za plačilo nadurnega dela zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v višini 416,00 EUR neto, ki ga je tožnik zahteval iz naslova neplačanega rednega dela. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za neplačano redno delo v juliju 2013, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tudi v sporu majhne vrednosti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe pazi na eventuelno kršitev določbe iz 7. točke II. odstavka 339. čl. ZPP.
spor majhne vrednosti – prekluzija – prepozno predložen dokaz – pravica do izjave
Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Ker je imelo sodišče za zavrnitev izvedbe dokaza tako upravičen razlog, pritožbeni očitek o kršiti pravice toženca do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZSV člen 18a, 18a/1, 18a/2, 18a/2-3. Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika člen 3, 5, 5/1, 5/2.
družinski pomočnik - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kontradiktornost
Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,
saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je sodišče prve stopnje prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po ZSV tudi oseba, pri kateri je podana
težka
motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (3. alinea 2. odstavka 18a. člena ZSV). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV. Po 3. členu Pravilnika je mogoče priznati pravico do izbire družinskega pomočnika, v kolikor je pri osebi podana težka motnja v duševnem razvoju in ta oseba hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084698
OZ člen 179, 285, 285/2, 299. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 358, 358-3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – pravična denarna odškodnina – zakonske zamudne obresti – zamuda zavarovalnice – kdaj pride dolžnik v zamudo – valorizacija akontacije odškodnine – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi
Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - seznanitev z razlogi - subjektivni rok - objektivni rok
Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.
Tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo. Ker niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, saj je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje pritožbo štelo za umaknjeno. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe, zato je postal pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da je tožnik dolžan plačati le sodno takso za umik pritožbe skladno s 4. odstavkom 34. člena ZST-1.
Podlaga in izhodišče premoženjskega zavarovanja je odškodninsko načelo. Zavarovalnina ne more biti večja od nastale škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Obogatitev zavarovanca z zavarovalnino je izrecno prepovedana v drugem odstavku 949. člena OZ. Nihče z zavarovanjem ne more dobiti več, kot je izgubil.
Pravno relevantna prodajna cena, od katere se obračuna DDV, je v obravnavanem primeru cena 1.434,47 EUR, in ne cena blaga pred znižanjem (30.846,45 EUR), ki je tožnik ni plačal. Odločilna je cena konkretnega zavarovanega blaga. To je (prodajna) cena v znižani vrednosti. Sodišče jo je pravilno ugotovilo na podlagi računa, s katerim je tožnik uveljavljal zavarovalnino, ugotavljanje z izvedencem ni bilo potrebno. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Za vtoževani višji znesek DDV po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni bil oškodovan. Z njegovim plačilom bi bil v nasprotju z zakonom in pogodbenimi določili obogaten. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
Tožnica je po pooblaščeni odvetnici vložila tožbo, v kateri izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter uveljavlja reintegracijo in reparacijo. Izvedenka medicinske stroke je podala mnenje, da tožnica ne razume povsem kompleksnosti predmetnega postopka pred sodiščem, da bi lahko v njem ščitila svoje pravice in uveljavljala obveznosti ter da postopka tudi ni sposobna povsem spremljati, ker ima omejene intelektualne sposobnosti in poleg tega relativno šibek uvid v to, kaj se dogaja z njo v njenem življenju. Izvedenka je ocenila, da glede pravnih zadev tožnica potrebuje skrbnika, ki bi jo vodil skozi cel postopek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni pravdno sposobna, saj ni sposobna razumeti pomena svojih ravnanj in dogajanj v zvezi s postopkom, ter učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in je zato tožnici utemeljeno postavilo skrbnika za poseben primer, in sicer center za socialno delo.