Izpodbijani sklep nima razlogov za zavrženje tožbe, ampak se razlogi nanašajo na zavrženje vloge na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP, ker vložnik ni ravnal v skladu s sklepom sodišča prve stopnje in vloge ni dopolnil (ni navedel tožene stranke). Zato je odprto vprašanje, ali je vloga tožnika bila res nepopolna, da je sodišče ni moglo obravnavati, še posebej, ker je vlogo posredovalo toženi stranki v odgovor na tožbo. Po 276. členu ZPP sodišče tožbo v odgovor stranki vroči, če ima vse sestavine iz 180. člena. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.
Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
razrešitev v.d. direktorice - obrazloženost sklepa - soglasje Vlade RS
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor po izteku roka - ugovorni razlogi - opozicijski ugovorni razlogi - prenehanje upnikove terjatve
Tretji odstavek 61. člena ZIZ se tako uporablja v povezavi z določbo 56. člena ZIZ, ki pri ugovoru po izteku roka kot izrednem ugovoru, ki temelji na dejstvu, „ki se nanaša na samo terjatev“, narekuje upoštevanje le pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ti ugovorni razlogi dolžnikovo obveznost ukinjajo, ne pa negirajo.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - pravica do premestitve
Pri prvotožnici je podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, saj prvotožnica za svoje delo oziroma poklic kuharice pod splošnimi pogoji ni več zmožna, temveč je isto delo ali drugo delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti zmožna v polnem delovnem času z omejitvami. Sodišče prve stopnje je zato odločbi tožene stranke pravilno odpravilo in prvotožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti za polni delovni čas in ji priznalo pravico do premestitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Toženi stranki pa je tudi pravilno naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo.
Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
vrnitev v prejšnje stanje – razlog za zamudo – opravičljiv razlog za zamudo – dokazovanje razloga – zdravniško potrdilo – nepredložitev zdravniškega potrdila
Dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude, je treba dokazati, če je zamuda posledica zdravstvenih razlogov, zakon tudi natanko določa, kako. Ker pritožnica svojih navedb ni dokazala (niti jih ni dokazovala), s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogla uspeti.
ZSVarPre člen 46, 46/1, 48. ZUP člen 7, 7/1, 7/2, 81. ZUPJS člen 45. URS člen 50.
neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč - vračilo
Tožnik je za del obdobja, za katero mu je bila pravnomočno dodeljena denarna socialna pomoč, prejel lastni dohodek iz drugega pravnega naslova. Po 1. odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti,
odpravi
odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo.
Ker je z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom v nasprotju z institutom razveljavitve v pravnomočni posamični upravni akt poseženo za dva meseca za nazaj, je
pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral center za socialno delo skladno z določbo 45. člena ZUPJS v primeru, ko ugotovi neupravičeno prejemanje javnih sredstev, hkrati po uradni dolžnosti preveriti tudi upravičenost do vseh drugih javnih sredstev po tem zakonu in ob upoštevanju načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ugotoviti, ali so pri tožniku od prenehanja pravice do denarne socialne pomoči morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje kakšne druge pravice iz javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – SOCIALNO VARSTVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – USTAVNO PRAVO
VSL0071286
URS člen 8, 26, 56, 56/1. ZOR člen 376, 383. OZ člen 186, 186/3, 186/4, 352, 360. ZSV člen 5. ZZZDR člen 2, 3, 3/2.
kršitev pravic osebnosti – odgovornost države – protipravnost – izbris tožnikove matere iz registra stalnega prebivalstva – vzročna zveza – teorija o adekvatni vzročni zvezi – ravnanje CSD – zaščita tožnika pred družinskim nasiljem – solidarna odgovornost – zastaranje – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – neposredni oškodovanec – izvirnost otrokovih pravic in obveznosti – pravice otroka iz ZSV
Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV.
Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.
ZOR člen 123, 123/2, 371, 372, 372/1, 373, 373/3, 381, 381-2.
preživnina – zastaranje preživninske obveznosti – zastaranje plačila posameznih obrokov – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – zastaranje same pravice – zadržanje zastaranja – terjatve med določenimi osebami – razmerja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica – vpliv postopka o odvzemu poslovne sposobnosti na pravdni postopek
Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.
plačilo odškodnine - okrnitev ugleda pravne osebe - zastaranje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi zaradi njegovega ravnanja, ki se nanaša na čas do treh let pred vložitvijo tožbe, tožnik utrpel škodo zaradi razžalitve časti ali dobrega imena ali strah ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Dogodka, to je prevoz ilegalcev s tovornim vozilom, ki ga je vozil toženec in tihotapljenje 9,50 kg tobaka, ki je bil najden v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec, zaradi česar je bilo vozilo zaseženo, nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožnika in s tem povezan strah za izgubo naročnikov. Prvi dogodek (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom tožene stranke, ki ga je vozil toženec) se je zgodil že 5. 7. 2009, zanj pa je tožnik izvedel najkasneje ob poteku roka plačila globe za prekršek. Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožnika v zvezi s tem dogodkom je zastarala, ker je bila tožba vložena junija 2013, to je po izteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Prekršek v zvezi s tihotapljenjem tobaka (9,50 kg tobaka je bilo najdeno v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec), ki ga je v letu 2012 storil toženec kot voznik tovornjaka tožeče stranke, za katerega je bil kaznovan z globo, bi sicer lahko predstavljal ravnanje, s katerim bi bil lahko okrnjen ugled ali dobro ime tožnika kot pravne osebe, zaradi česar bi bila pravna oseba upravičena do pravične denarne odškodnine v smislu 183. člena OZ. Vendar v obravnavani zadevi tožniku ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR-1 člen 4, 33, 34, 43, 44, 200. ZDR člen 4, 4/1, 4/2, 31, 32, 41, 42.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, da je tožena stranka dala tožnici na razpolago računalnik, ki se je nahajal v prostorih tožene stranke ter da ji je dodelila elektronski naslov in telefon, napačno zaključilo, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje. V zvezi s tem ni pomembno, da bi tožnica delo lahko opravljala tudi doma, saj delo na domu ne izključuje obstoja delovnega razmerja. Pri toženi stranki je bilo možno opravljati delo tudi na takšen način. Način dela lektorjev (ki je veljal enako za zaposlene in nezaposlene) kaže predvsem na specifično organiziranost delovnega procesa lektoriranja, v katerega je tožnica kot lektorica morala biti vključena. To, da se pri toženi stranki delo lektorjem ni odrejalo na način razdelitve določenih tekstov posameznikom s strani nadrejenega, še ne pomeni, da je bila tožnica pri svojem delu neodvisna, samostojna, da ni delala po navodilih delodajalca ali da v razmerju do tožene stranke ni bila v odvisnem položaju, ki je značilen za delavce. Tožnica je sicer morala toženo stranko o svoji odsotnosti zgolj obvestiti in ni šlo za formaliziran način prijave in odobritve odsotnosti, vendar pa sporočanje odsotnosti oziroma način odobritve koriščenja dopusta ne more biti ključna razlikovalna okoliščina, na podlagi katere se išče podobnosti oziroma razlike med honorarnimi in redno zaposlenimi delavci. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz temeljne pravne podlage, določene v 4. členu ZDR-1, ni pa je pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – prekoračitev obtožbe
Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A. R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist.
V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 443, 443/1, 458, 458/1.
neupravičena obogatitev – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Toženka je bila zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice.
Višje sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj stroški motorja (20,00 EUR mesečno za vzdrževanje, registracijo in bencin), ki ga je A. uporabljal še pred razpadom družinske skupnosti, ne bi predstavljali potreb, ki jih morata (in zmoreta) starša pokriti. Še posebej zato, ker je razpad življenjske skupnosti staršev povzročil preselitev matere in A. v B., od koder so, kot neprerekano zatrjuje mati, prevozi bolj zapleteni kot so bili prej.
nagrada zastopniku – nagrada odvetniku – zastopanje po uradni dolžnosti – storitev brezplačne pravne pomoči
Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, če opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki nove OT dolgoročno ustrezno omejeni. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bila torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so tudi postavljeni in dodeljeni odvetniki (torej odvetniki, ki so plačani iz proračuna) upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev.
stroški odgovora na ugovor – potrebnost stroškov – kriteriji za presojo potrebnosti stroškov odgovora na ugovor – obrazloženost ugovora – vročitev ugovora v odgovor – vsebina odgovora na ugovor – zavrnitev ugovora kot neobrazloženega – stroški odgovora na predlog dolžnika za odlog izvršbe
Zgolj dejstvo, da sta bila upnika po pozivu sodišča pozvana k vložitvi odgovora na ugovor, še ne pomeni, da so stroški njunega odgovora na ugovor tudi potrebni za konkretni izvršilni postopek. Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku oziroma glede poziva sodišča upniku, da se v določenem roku izjasni oziroma odgovori na dolžnikov ugovor, pač pa tudi z vidika upravičenosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne oziroma ali navede nekaj, na kar se sodišče pri odločitvi o ugovoru opre oziroma česar še ni upnik navedel v predlogu za izvršbo.
ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva in že zato stroškov zanj ni mogoče utemeljeno naložiti nasprotni stranki. Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje dolžno presojati izpolnjevanje zakonskih pogojev za odlog, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja takšnih pogojev v celoti na strani dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe. Upnikovo strinjanje oziroma nestrinjanje s predlaganim odlogom v ničemer ne pripomore k odločitvi sodišča prve stopnje.
V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, zlasti kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bil tožnik v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.