ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 66, 66/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - poklic
Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.
V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, zlasti kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bil tožnik v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
posojilna pogodba - obveznost posojilojemalca - neplačani del posojila - rok za vrnitev posojila - dogovorjeni rok - datum zapadlosti - dodatek k posojilni pogodbi - sprememba zapisa - obličnost dodatka - neposredno izvršljiv notarski zapis - obličnost posojilne pogodbe - višina dolga - dogovor o roku vračila posojila
Tožena stranka ni niti trdila, da so bile posojilne pogodbe, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki posodila 180.000,00 EUR, sklenjene v obliki notarskega zapisa, zato ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da podpisan Dodatek k posojilnim pogodbam, s katerim sta pravdni stranki ugotovili višino dolga in dogovorili rok vračila še nevrnjenega dela posojila, ni veljaven zato, ker ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožena stranka tudi s pritožbenimi trditvami ni uspela uveljaviti stališča, da se je z Dodatkom k posojilnim pogodbam glede na njegovo vsebino spremenil kakšen neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo njen ugovor, da bi moral biti Dodatek k posojilnim pogodbam v konkretnem primeru po samem zakonu sklenjen v obliki notarskega zapisa.
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
obveznost plačila - razlike v plači - opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta - vrednotenje delovnih mest
Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
ZPP člen 181, 181/2, 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 47, 47/2, 48, 82, 88, 88/1, 88/1-2, 90, 90/3, 184, 184/1, 204, 204/3. ZVis člen 52, 52/1, 53, 53/1.
kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Tožnica je predlagala zaslišanje priče, ki bi lahko izpovedala o prizadevanjih tožnice za sanacijo finančnega stanja oziroma za uskladitev finančnega stanja z razpoložljivimi sredstvi ter o tem, katere aktivnosti in ukrepe je tožnica sprejela z namenom, da bi se izboljšalo finančno stanje. Predlagani dokaz z zaslišanjem te priče je lahko pomemben za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena, saj tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana tožnici očita opustitev priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici odvzelo možnost enakega obravnavanja in bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica te absolutne bistvene kršitve pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana in posledično zavrnitev zahtevka za izplačilo razlik v plači, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V primeru spremembe naziva delovnega mesta je potrebna nova pogodba o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena ZDR. V obravnavanem primeru je prišlo do spremembe v izpolnjevanju pogoja, določenega z ZVis in Statutom, za zasedbo delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v letu 2005. Posledica izvolitve v pedagoški naziv izrednega profesorja in znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca in spremembe delovnega mesta je namreč ta, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005, kar pomeni, da je podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005.
URS člen 39, 74. ZMed člen 26, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-2, 40.
pravica do popravka objavljenega besedila – zavrnitev popravka – odklonitveni razlog – nezanikanje navedb v obvestilu – objava popravka brez sprememb in dopolnitev
Zanikanja v popravku se lahko nanašajo le na nosilne navedbe prispevka, ker bi bilo v nasprotnem primeru pretirano poseženo v svobodno uredniško politiko medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja, posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija.
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil revizijo. Ker revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa tožnik ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
razrešitev v.d. direktorice - obrazloženost sklepa - soglasje Vlade RS
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor po izteku roka - ugovorni razlogi - opozicijski ugovorni razlogi - prenehanje upnikove terjatve
Tretji odstavek 61. člena ZIZ se tako uporablja v povezavi z določbo 56. člena ZIZ, ki pri ugovoru po izteku roka kot izrednem ugovoru, ki temelji na dejstvu, „ki se nanaša na samo terjatev“, narekuje upoštevanje le pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ti ugovorni razlogi dolžnikovo obveznost ukinjajo, ne pa negirajo.
zasebna agencija za zaposlovanje - zagotavljanje dela delavcev - posredovanje delavcev - najem delavcev za določen čas - plačilo - posredniška provizija – pogodba o poslovnem sodelovanju
Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev).
ZGD člen 360, 449, 449/3, 365. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-2. URS člen 22.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev - razrešitev po volji družbe - predsednica uprave - krivda
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da predsednici uprave v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Ker tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015502
OZ člen 131. Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil člen 2, 2/2, 44.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nezgoda na vlaku - krivdna odškodninska dgovornost - objektivna odškodninska odgovornost
Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka, ko je ob sunku pri speljevanju vlaka izgubil ravnotežje in se je prijel za podboj prehodnih vrat v službenem vagonu, ob tem pa so se vrata zaprla in mu odtrgala sredinec leve roke do končnega členka. Tožnikovo delo v trenutku nezgode ni bilo nevarno delo. Železniški promet ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi v vlaku, saj ti niso neposredno izpostavljeni premiku velike mase. Tudi sama speljava vlaka za ljudi v vlaku ob primerni pazljivosti ne predstavlja okoliščine povečane nevarnosti za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za opravljanje nevarne dejavnosti in posledično za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil ne določa namestitve ročajev v službenih vagonih in toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu kršenja določil Pravilnika. Tožniku je bilo kot strokovnjaku stanje vagona dobro znano in je zato ravnal malomarno, ko ni zaprl vrat med hodnikom in službenim prostorom, niti ni pazil na svojo varnost, ko je segel med podboj vrat in vrata, v posledici česar je prišlo do nezgode. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve predloga s sodno medicinskim izvedenstvom pomanjkljivo razčiščeno. Ker je sodba utemeljena le z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke, je kršena pravica do enakega varstva, ki zagotavlja enakost „orožij“ obeh strank v sodnem postopku. Načeloma mnenje invalidske komisije ni brez vrednosti samo zato, ker deluje v sestavi toženca, v kolikor niso navedeni konkretni argumenti in izvidi, ki dajejo dvomu podlago. Ob presojanju upravnih aktov zgolj zato, ker sta izdana na temelju mnenj izvedenskega organa tožene stranke, dokaz s sodnim izvedenstvom ni vedno potreben. Vendar pa morajo biti mnenja invalidskih komisij iz predsodnega postopka popolna in strokovno medicinsko tako prepričljivo obrazložena, da dajejo podlago najvišji stopnji prepričanja o pravilnosti ocenjenega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti.
Ob ugotovljeni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno in množici stvarnih razbremenitev, priznanih od leta 2008 dalje, se poraja dvom v obstoj pritožnikove preostale delovne zmožnosti in v obstoj delovnega mesta ali vrste del, na katerih bi bilo mogoče realizirati že priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti s tako številnimi razbremenitvami. Brez kritične strokovno medicinske sinteze vseh mikro omejitev in razbremenitev v povezavi z definicijo preostale delovne zmožnosti iz 64. člena ZPIZ-2 in s tem ocene obstoja ali neobstoja omejene, zmanjšane ali celo izgubljene delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (2. odstavek 63. člena), v zadevi ni mogoče zakonito razsoditi. Ni namreč razjasnjen pomen ocene osebnega zdravnika, po kateri tožnik za delo več ni sposoben, niti tožnikovo zatrjevanje o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja in popolni nezmožnosti za vsako delo. Brez sodno medicinskega izvedenstva, pri katerem bi sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter glede na prevladujoče zdravstvene težave tožnika tudi ortopedske stroke, ostaja dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče namreč nima strokovno medicinskega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo pomen ugotovitev in priporočil bodisi lečečega zdravnika ali lečečih specialistov ortopedske ter nevrološke stroke. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
vrnitev v prejšnje stanje – razlog za zamudo – opravičljiv razlog za zamudo – dokazovanje razloga – zdravniško potrdilo – nepredložitev zdravniškega potrdila
Dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude, je treba dokazati, če je zamuda posledica zdravstvenih razlogov, zakon tudi natanko določa, kako. Ker pritožnica svojih navedb ni dokazala (niti jih ni dokazovala), s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogla uspeti.
ZDCOPMD člen 3. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51. ZDR člen 108, 128, 130, 130/1, 132, 132/1.
obveznost plačila - odpravnina ob upokojitvi - izjava o odpovedi pravici - ničnost - nadure - dnevnice - pobot
Tožnik je imel v spornem obdobju neenakomerno razporejen delovni čas, vendar mu je kljub temu nastajal višek ur, ki ga ni mogel izrabiti, saj je bil tožnik v času, ko se delo pri naročniku, kateremu je dostavljal robo, ni opravljalo, na dopustu. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju opravljenih nadur ni plačala, je tožnik v spornem obdobju upravičen do plačila za opravljano nadurno delo v višini 30 % dodatka, kot je določen v 51. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci.
Tožnik se odpravnini, ki mu pripada ob upokojitvi, ni mogel pravno veljavno odpovedati, zato je njegova izjava o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi nična.
ZSVarPre člen 46, 46/1, 48. ZUP člen 7, 7/1, 7/2, 81. ZUPJS člen 45. URS člen 50.
neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč - vračilo
Tožnik je za del obdobja, za katero mu je bila pravnomočno dodeljena denarna socialna pomoč, prejel lastni dohodek iz drugega pravnega naslova. Po 1. odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti,
odpravi
odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo.
Ker je z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom v nasprotju z institutom razveljavitve v pravnomočni posamični upravni akt poseženo za dva meseca za nazaj, je
pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral center za socialno delo skladno z določbo 45. člena ZUPJS v primeru, ko ugotovi neupravičeno prejemanje javnih sredstev, hkrati po uradni dolžnosti preveriti tudi upravičenost do vseh drugih javnih sredstev po tem zakonu in ob upoštevanju načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ugotoviti, ali so pri tožniku od prenehanja pravice do denarne socialne pomoči morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje kakšne druge pravice iz javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.
V 4. členu ZFPPIPP sta alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost. Že samo dolgoročna plačilna nesposobnost zadošča za zaključek, da je bil tožnik v času izvršitve izpodbojnega dejanja insolventen (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).
Pri dokazni oceni potrebno upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, kamor spada tudi način obrambe tožene stranke.