DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080038
ZIZ člen 272. ZPP člen 411.
začasne odredbe v družinskih sporih – otrokova največja korist – nujnost začasne odločitve o stikih – začasno omejevanje stikov
Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti - neopravičena odsotnost z dela - zagovor - seznanitev s kršitvami
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni opravičil svojega izostanka z dela in je kršil pogodbene obveznosti, ko je določenega dne zavrnil izobraževanje in ni odpotoval na delo v tujino. Tožnik je z dela izostal le dva delovna dneva, zato ni podan razlog neopravičene odsotnosti 5 dni po določbi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Poleg tega je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kurir, za to zaposlitev pa je tožena stranka dobila subvencijo in je bila njena dolžnost, da sklene s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za čas 15 mesecev. Glede na pogodbo o zaposlitvi pa tožena stranka tožnika ni mogla poslati na delo v tujino, zato tožnik ni kršil svoje delovne obveznosti, če na delo v tujino ni odpotoval. Tožena stranka pa tudi ni izpeljala postopka pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1, saj tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1), poleg tega pa tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni vročila v skladu z določbo 88. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.
Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve predloga s sodno medicinskim izvedenstvom pomanjkljivo razčiščeno. Ker je sodba utemeljena le z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke, je kršena pravica do enakega varstva, ki zagotavlja enakost „orožij“ obeh strank v sodnem postopku. Načeloma mnenje invalidske komisije ni brez vrednosti samo zato, ker deluje v sestavi toženca, v kolikor niso navedeni konkretni argumenti in izvidi, ki dajejo dvomu podlago. Ob presojanju upravnih aktov zgolj zato, ker sta izdana na temelju mnenj izvedenskega organa tožene stranke, dokaz s sodnim izvedenstvom ni vedno potreben. Vendar pa morajo biti mnenja invalidskih komisij iz predsodnega postopka popolna in strokovno medicinsko tako prepričljivo obrazložena, da dajejo podlago najvišji stopnji prepričanja o pravilnosti ocenjenega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti.
Ob ugotovljeni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno in množici stvarnih razbremenitev, priznanih od leta 2008 dalje, se poraja dvom v obstoj pritožnikove preostale delovne zmožnosti in v obstoj delovnega mesta ali vrste del, na katerih bi bilo mogoče realizirati že priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti s tako številnimi razbremenitvami. Brez kritične strokovno medicinske sinteze vseh mikro omejitev in razbremenitev v povezavi z definicijo preostale delovne zmožnosti iz 64. člena ZPIZ-2 in s tem ocene obstoja ali neobstoja omejene, zmanjšane ali celo izgubljene delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (2. odstavek 63. člena), v zadevi ni mogoče zakonito razsoditi. Ni namreč razjasnjen pomen ocene osebnega zdravnika, po kateri tožnik za delo več ni sposoben, niti tožnikovo zatrjevanje o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja in popolni nezmožnosti za vsako delo. Brez sodno medicinskega izvedenstva, pri katerem bi sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter glede na prevladujoče zdravstvene težave tožnika tudi ortopedske stroke, ostaja dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče namreč nima strokovno medicinskega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo pomen ugotovitev in priporočil bodisi lečečega zdravnika ali lečečih specialistov ortopedske ter nevrološke stroke. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Pri tožnici je podana popolna izguba delovne zmožnosti, saj tožnica ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Pri tožnici so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so pravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.
ZDoh-2 člen 125, 125/3. OZ člen 46, 82, 94. ZDR-1 člen 108, 108/1.
plačilo odpravnine - sporazum - davki
Pravdni stranki sta odpravnino določili s posebno pogodbo in pri tem določili, da se pri izračunu osnove upoštevajo neto plače. Odpravnina, do katere delavec ni upravičen po samem zakonu ali v višjem znesku, kot jo določa zakon, je po ZDoh-2 obdavčena kot dohodek fizične osebe. Plačnik davka (akontacije) pa je po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2 oseba, ki dohodek izplača. Zato je bilo nepotrebno v sporazumu zapisati, da mora delodajalec za navedeno odpravnino obračunati in plačati vse predpisane prispevke in davke. To je tožena stranka tudi pravilno storila ter plačala davek v višini 1.935,97 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 31, 31/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
objava popravka – popravek v širšem smislu – prizadeti interes – konzumiran popravek – obvestilo o poročanju drugega medija
Tožnikov interes je bil s sporno objavo prizadet, saj je nesporno on predsednik A., ki je kot oseba v tej funkciji razpoznavna že iz naslova prispevka, naveden pa je z imenom in priimkom tudi v besedilu prispevka.
V tem konkretnem primeru je popravek, ki je bil objavljen istega dne takoj za spornim obvestilom, v celoti zajel in tudi presegel to, kar želi doseči tožnik v tej pravdi.
Res je, da se v naslovu spornega obvestila in še dvakrat v besedilu sklicuje na poročanje medija B., vendar je njeno obvestilo relativno obsežno in ne v celoti táko, da bi ga lahko ocenili kot golo informacijo o poročanju nekega drugega medija.
sprememba tožbe ¸- dovolitev spremembe - smotrnost spremembe
Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe iz razloga, ker to ne bi bilo smotrno. Tožnik je s pripravljalno vlogo povečal obstoječ zahtevek (povračilo odškodnine in mesečne rente) in poleg rentnega zahtevka uveljavljal še povračilo premoženjske škode po posameznih mesecih za čas od novembra 2012 dalje, kar pomeni, da bi se z razširitvijo tožbenega zahtevka tekoča pravda preveč obremenila. To bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj je sodišče izvedlo že vrsto predlaganih dokazov upoštevaje prvotno postavljeni tožbeni zahtevek.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces, da je v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke. Narava tožničinega dela ni bila le začasna oziroma občasna, saj je njeno delo obsegalo celotni postopek izvršbe. Spisi, na katerih je delala tožnica, so se nahajali v prostoru, kjer je tožnica opravljala delo, pri čemer je imela tožnica na razpolago stacionarni telefon in elektronsko pošto. Tožničino delo je nadzirala druga delavka. Poleg tega je tožena stranka tožnici omogočila plačan odmor za malico, morebitne odsotnosti pa je morala tožnica sporočati nadrejeni delavki. Tožnica je pri svojem delu sodelovala z drugimi delavci v zvezi z izterjavo plačil dolžnikov in je svoje delo opravljala samostojno. Tožnica je s krajšimi presledki v celotnem obdobju nepretrgoma opravljala delo pri toženi stranki, pri čemer je obseg tega dela znašal približno 20 ur na teden. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za za krajši delovni čas 20 ur na teden za vtoževano obdobje utemeljen.
zdravstveno zavarovanje – nesreča pri delu – varstvo in zdravje pri delu – opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu – povrnitev škode zavodu za zdravstveno zavarovanje
Če delavec mora opraviti svoje delo, čeprav za to še niso izpolnjeni pogoji, ker predhodna faza dela še ni dokončana, in mu delodajalec prepusti, da se v teh okoliščinah znajde sam kakor ve in zna, sicer gre lahko „po knjižico“, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi za konkretni primer, potem se toženka neuspešno brani z očitkom sodišču prve stopnje, da postavlja pri zahtevi po nadzoru dela previsoke standarde za povsem običajen delovni proces.
ZPP člen 143, 324. ZSVarPre člen 2, 4, 4/1, 6, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.
denarna socialna pomoč - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev
Tožnik je imel v maju 2015 na svojem računu 2.731,55 EUR, nato pa je 10. 6. 2015 ta znesek dvignil z računa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik 10. 6. 2015 razpolagal z zneskom 2.731,55 EUR in da bi takšen znesek zadoščal za nekaj mesečno zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, potrebnih za preživetje. Zato tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in posledično tudi ne do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel.
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil revizijo. Ker revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa tožnik ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo.
Višje sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj stroški motorja (20,00 EUR mesečno za vzdrževanje, registracijo in bencin), ki ga je A. uporabljal še pred razpadom družinske skupnosti, ne bi predstavljali potreb, ki jih morata (in zmoreta) starša pokriti. Še posebej zato, ker je razpad življenjske skupnosti staršev povzročil preselitev matere in A. v B., od koder so, kot neprerekano zatrjuje mati, prevozi bolj zapleteni kot so bili prej.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
obveznost plačila - razlike v plači - opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta - vrednotenje delovnih mest
Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot razstavljalec vodomerov, je določenega dne pripeljal svoj avtomobil pred prostore števčne delavnice - sprejemnice vodomerov ter iz prostorov odnesel 16 vodomerov, ki jih je zložil v svoj avtomobil, nato pa so mu bili zaseženi, in določenega dne iz prostorov tožene stranke odnesel nekaj vodomerov ter jih za 30,00 EUR prodal prijateljem. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj po za izredno odpoved po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
zasebna agencija za zaposlovanje - zagotavljanje dela delavcev - posredovanje delavcev - najem delavcev za določen čas - plačilo - posredniška provizija – pogodba o poslovnem sodelovanju
Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev).
ZGD člen 360, 449, 449/3, 365. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-2. URS člen 22.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev - razrešitev po volji družbe - predsednica uprave - krivda
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da predsednici uprave v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Ker tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.