Strokovni sodelavec v uradniškem nazivu višji pravosodni svetovalec nima zakonskega pooblastila, da odloča o pritožbi, saj to opravilo ni med taksativno naštetimi opravili iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 6. člena ZIZ.
V postopku lahko in tudi morajo podati stranke opozorila glede procesnih kršitev (analogno prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vloge s takšnimi opozorili sodišče prve stopnje nujno ne obravnava kot pravno sredstvo pritožbo, če procesno kršitev v postopku lahko odpravi samo.
Sodišče prve stopnje lahko izdano odredbo o predložitvi seznama dolžnikovega premoženja samo spremeni, saj nanjo ni vezano, smiselno enako kot velja za vprašanja vodstva postopka v pravdni zadevi (analogno tretji odstavek 298. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče, ne glede na to, da stranka zoper odredbo nima pravnega sredstva, mora poslovati zakonito (prvi odstavek 3. člena ZS in 2. člen URS).
ZPP člen 154, 154/1, 156, 163, 163/1, 163/4, 163/6, 165, 165/1, 319, 319/1, 324, 324/4, 496. ZIZ člen 62, 62/2.
pravdni stroški – po uspehu – ne glede na izid pravde – pritožbeni stroški v primeru zavržene pritožbe – separatni stroški – odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka – predlog za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka – predpostavke za izdajo – predlog za ponovno odločitev o pravdnih stroških – pravica do povrnitve stroškov – povrnitev stroškov za odgovor na priglasitev stranske intervencije – izdaja sodbe s skrajšano obrazložitvijo – napoved pritožbe – sodba s polno obrazložitvijo
ZPP nima nobene določbe o tem, da je stroške postopka dolžan plačati intervenient ali oseba, ki v postopku priglasi intervencijo. Ne glede na to, ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki glede na izid pravde ali stroške, ki niso odvisni od izida pravde (separatni stroški), te stroške v skladu z določbami 154. in 156. člena ZPP lahko sodišče naloži v plačilo le pravdni stranki, oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Zato predlog tožene stranke, s katerim zahteva povrnitev stroškov postopka od osebe, ki je v postopku priglasila intervencijo, že iz tega razloga ni utemeljen.
Zavrženje (enako kot zavrnitev) pritožbe predstavlja neuspeh pritožnika s pritožbo, zato pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo.
Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da so ji pritožbeni stroški nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajno dolžnico in da jih je zato treba obravnavati kot stroške, ki niso odvisni od uspeha s pritožbo. Toženi stranki so nastali pritožbeni stroški zato, ker je bila sodba zanjo neugodna, tak izid pravde pa je imela možnost izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve predloga s sodno medicinskim izvedenstvom pomanjkljivo razčiščeno. Ker je sodba utemeljena le z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke, je kršena pravica do enakega varstva, ki zagotavlja enakost „orožij“ obeh strank v sodnem postopku. Načeloma mnenje invalidske komisije ni brez vrednosti samo zato, ker deluje v sestavi toženca, v kolikor niso navedeni konkretni argumenti in izvidi, ki dajejo dvomu podlago. Ob presojanju upravnih aktov zgolj zato, ker sta izdana na temelju mnenj izvedenskega organa tožene stranke, dokaz s sodnim izvedenstvom ni vedno potreben. Vendar pa morajo biti mnenja invalidskih komisij iz predsodnega postopka popolna in strokovno medicinsko tako prepričljivo obrazložena, da dajejo podlago najvišji stopnji prepričanja o pravilnosti ocenjenega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti.
Ob ugotovljeni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno in množici stvarnih razbremenitev, priznanih od leta 2008 dalje, se poraja dvom v obstoj pritožnikove preostale delovne zmožnosti in v obstoj delovnega mesta ali vrste del, na katerih bi bilo mogoče realizirati že priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti s tako številnimi razbremenitvami. Brez kritične strokovno medicinske sinteze vseh mikro omejitev in razbremenitev v povezavi z definicijo preostale delovne zmožnosti iz 64. člena ZPIZ-2 in s tem ocene obstoja ali neobstoja omejene, zmanjšane ali celo izgubljene delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (2. odstavek 63. člena), v zadevi ni mogoče zakonito razsoditi. Ni namreč razjasnjen pomen ocene osebnega zdravnika, po kateri tožnik za delo več ni sposoben, niti tožnikovo zatrjevanje o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja in popolni nezmožnosti za vsako delo. Brez sodno medicinskega izvedenstva, pri katerem bi sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter glede na prevladujoče zdravstvene težave tožnika tudi ortopedske stroke, ostaja dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče namreč nima strokovno medicinskega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo pomen ugotovitev in priporočil bodisi lečečega zdravnika ali lečečih specialistov ortopedske ter nevrološke stroke. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev predstojnika - generalnega direktorja policije, ki je zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Generalni direktor policije je postopek zoper tožnico uvedel ter sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena ZDR v okviru svoje pristojnosti, ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo. Ker tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožnici (tožnica si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo in je pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki še vedno mogoče.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
V zvezi s tožnici očitano kršitvijo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vzgojiteljica, otroka „močno“ udarila po nogi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala le, da je „otroka udarila po nogi“. Prekoračitev opisa glede jakosti udarca lahko vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, v kolikor bi se ugotovilo, da je tožnica otroka le rahlo udarila po nogici. Kljub temu, da naj bi priča udarec slišala (vendar pa otrok ni jokal, na tožničino gesto ni reagiral, na otrokovi nogici ni bilo nobenih sledi), to ne pomeni, da je bil udarec po otrokovi nogi takšen, da bi ga bilo mogoče opredeliti za nevzgojnega in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči, ki bi ga žalili, poniževali, zasmehovali ali ustrahovali in bili v nasprotju z otrokovim človeškim dostojanstvom in integriteto. Zato je sodišče preuranjeno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev. Tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je tožnica otroka dvignila s tal tako močno, da mu je otekel prst. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje otrokove zdravnice, da bi se ugotovilo, ali je zaradi tožničinega ravnanja lahko prišlo do poškodbe prsta. Za pravilno presojo je potrebno specialistično strokovno znanje zdravniške stroke. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 181, 181/2, 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 47, 47/2, 48, 82, 88, 88/1, 88/1-2, 90, 90/3, 184, 184/1, 204, 204/3. ZVis člen 52, 52/1, 53, 53/1.
kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Tožnica je predlagala zaslišanje priče, ki bi lahko izpovedala o prizadevanjih tožnice za sanacijo finančnega stanja oziroma za uskladitev finančnega stanja z razpoložljivimi sredstvi ter o tem, katere aktivnosti in ukrepe je tožnica sprejela z namenom, da bi se izboljšalo finančno stanje. Predlagani dokaz z zaslišanjem te priče je lahko pomemben za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena, saj tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana tožnici očita opustitev priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici odvzelo možnost enakega obravnavanja in bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica te absolutne bistvene kršitve pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana in posledično zavrnitev zahtevka za izplačilo razlik v plači, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V primeru spremembe naziva delovnega mesta je potrebna nova pogodba o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena ZDR. V obravnavanem primeru je prišlo do spremembe v izpolnjevanju pogoja, določenega z ZVis in Statutom, za zasedbo delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v letu 2005. Posledica izvolitve v pedagoški naziv izrednega profesorja in znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca in spremembe delovnega mesta je namreč ta, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005, kar pomeni, da je podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005.
sprememba tožbe ¸- dovolitev spremembe - smotrnost spremembe
Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe iz razloga, ker to ne bi bilo smotrno. Tožnik je s pripravljalno vlogo povečal obstoječ zahtevek (povračilo odškodnine in mesečne rente) in poleg rentnega zahtevka uveljavljal še povračilo premoženjske škode po posameznih mesecih za čas od novembra 2012 dalje, kar pomeni, da bi se z razširitvijo tožbenega zahtevka tekoča pravda preveč obremenila. To bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj je sodišče izvedlo že vrsto predlaganih dokazov upoštevaje prvotno postavljeni tožbeni zahtevek.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces, da je v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke. Narava tožničinega dela ni bila le začasna oziroma občasna, saj je njeno delo obsegalo celotni postopek izvršbe. Spisi, na katerih je delala tožnica, so se nahajali v prostoru, kjer je tožnica opravljala delo, pri čemer je imela tožnica na razpolago stacionarni telefon in elektronsko pošto. Tožničino delo je nadzirala druga delavka. Poleg tega je tožena stranka tožnici omogočila plačan odmor za malico, morebitne odsotnosti pa je morala tožnica sporočati nadrejeni delavki. Tožnica je pri svojem delu sodelovala z drugimi delavci v zvezi z izterjavo plačil dolžnikov in je svoje delo opravljala samostojno. Tožnica je s krajšimi presledki v celotnem obdobju nepretrgoma opravljala delo pri toženi stranki, pri čemer je obseg tega dela znašal približno 20 ur na teden. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za za krajši delovni čas 20 ur na teden za vtoževano obdobje utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 244.
nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnica se je določenega dne zglasila pri osebni zdravnici zaradi drugih zdravstvenih težav kot je bil razlog že odobrenega bolniškega staleža za 4 ure, tako da ne gre za isto diagnozo in zato tudi o poslabšanju zaradi istega obolenja ni mogoče govoriti. Za za odločanje o bolniškem staležu za sporno obdobje ni podlage v 244. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pač pa v 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanje, ne glede na to, da je imela tožnica v vmesnem obdobju že odobren bolniški stalež po 4 ure dnevno. Še vedno je ostalo odprto vprašanje utemeljenosti bolniškega staleža za polni delovni čas v spornem obdobju, ko naj bi šlo pri tožnici za druge zdravstvene težave. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v invalidnosti
Pri tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %, in mu je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje časovne razbremenitve po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu.
OZ člen 20, 20/1, 56, 56/1, 91, 190, 190/1, 190/3, 198.
zahtevek na povrnitev neobračunanega DDV na najemnino - nezakonito obračunavanje DDV - neupravičena pridobitev - predpostavke - obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - pogajanja - najemna pogodba - domneva o popolnosti listine - pisna oblika - odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe - vzročna zveza
V skladu s prvim odstavkom 56. člena OZ takrat, ko je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Ker je bila pogodba med strankama v pisni obliki, ta pa v tem postopku zatrjevane cene (tj. 12 EUR/m2 brez DDV) ni vsebovala, je neutemeljeno sklicevanje, da je obstajalo drugačno soglasje volj med pravdnima strankama.
Predpostavke za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve so tako obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.
V konkretni zadevi sta imeli pravdni stranki sklenjeno najemno pogodbo, zato je pravni temelj za uporabo poslovnih prostorov s strani tožene stranke obstajal.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0084693
OZ člen 82, 83, 649, 654, 659, 659/1. ZVPot člen 23, 23/2.
pogodbe – gradbena pogodba – klavzule o določitvi cene v gradbeni pogodbi – klavzula o ceni na enoto – razlaga pogodbe – skupen namen pogodbenikov
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov pravilno upoštevalo ne le, da dogovor v 2. točki pogodbe ne izključuje dogovora v 7. točki, ki jasno opredeljuje klavzulo o določitvi cene na enoto, pač pa tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na skupen namen pogodbenikov.
Za poseg v stvarne služnosti so značilna ravnanja, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirjajo pri njihovem izvrševanju. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. To pomeni, da je tudi nedopustitev popravljanja oziroma vzdrževanja poti, kar ima za posledico oteževanje izvrševanja vsebine služnostne pravice, lahko poseg v stvarno služnost.
prenos poslovnega deleža – napake – predpostavke odškodninske odgovornosti – vzročna zveza – kršitev pogodbe – poslovna odškodninska odgovornost – jamčevanje za stvarne napake – kdaj gre za stvarne napake – dogovor o znižanju kupnine – povrnitev pravdnih stroškov – sosporniki – različen uspeh v pravdi
Po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ bi morala obstajati dovolj jasna in razumno predvidljiva vzročna zveza med očitanimi kršitvami prve toženke in premoženjsko škodo, ki je v posledici kršitev nastala tožeči stranki. V obravnavanem primeru gre za poslovno škodo zaradi kršitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža. To je pogodba korporacijskega prava, katerega značilnost je, da je pravna subjektiviteta družbe strogo ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Pravice in obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo tako niso hkrati tudi pravice in obveznosti njenih družbenikov. Škoda, ki je nastala družbi, se v premoženjskopravnem položaju družbenika odrazi le v ustrezno nižji vrednosti njegovega poslovnega deleža, zato na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti ni mogoče ugotoviti vzročnosti med naknadno ugotovljenimi obveznostmi družbe S. iz naslova prispevkov za invalide in zmanjšanjem premoženja tožeče stranke, ki je kupila poslovni delež te družbe.
odškodninska odgovornost članov poslovodstva - tožba v korist stečajne mase - končanje stečajnega postopka - ovira za končanje stečajnega postopka
V skladu s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP je potrebno odškodninski zahtevek po 42. členu ZFPPIPP uveljavljati v korist stečajnega dolžnika. To samo po sebi pomeni, da je uveljavljanje takšnega zahtevka omogočeno samo dokler stečajni postopek še ni končan. V kolikor pa je kdo od upravičencev iz 2. točke petega odstavka 44. člena ZFPPIPP tovrsten odškodninski zahtevek zoper odgovorne osebe uveljavljal v korist stečajnega dolžnika, pa to hkrati pomeni oviro, ki preprečuje končanje stečajnega postopka dokler o tovrstnem zahtevku ni odločeno. V primeru končanja stečajnega postopka, ki ima za posledico prenehanje stečajnega dolžnika, bi bila tožba z zahtevkom, kot ga je uveljavljal pritožnik v tožbi, nesklepčna.
DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0084222
ZZZDR člen 113. OZ člen 316, 316-5. ZPP člen 286.
zalaganje sredstev za preživljanje otrok – zavrnitev dokaznega predloga – prekluzija – pobotni ugovor – primeri, ko je pobot izključen – terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja – verzijski zahtevek
Tožnica je dokazala, da je namesto toženca zalagala sredstva za preživljanje (skupnih) otrok. V ta namen si je od mame sposodila denar, ki ji ga je tudi vrnila.
delitev nepremičnine – način delitve – fizična delitev – civilna delitev – izplačilo razlike v vrednosti
Okoliščina, da nobeden od solastnikov ni zmožen izplačati drugega solastnika, ni razlog za civilno delitev, saj bi moralo sodišče pred tem ugotoviti, kolikšna bi bila razlika v vrednosti v primeru fizične razdelitve med vrednostima deležev, ki bi pripadala vsaki izmed strank, in preveriti trditve nasprotnega udeleženca o premoženjskem stanju predlagatelja.
STEČAJNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080735
OZ člen 169. ZPP člen 319, 319/2.
stroški stečajnega postopka - dajatveni zahtevek - škoda zaradi odtujitve stvari - zavrženje tožbe
Oškodovancu, ki mu je priznana terjatev zaradi izgube vrednosti premoženja v posledici odtujitve stvari s strani povzročitelja škode, pojmovno ni mogoče priznati novega odškodninskega zahtevka v posledici neuspelega uveljavljanja lastninskopravnega zahtevka na isti stvari. S trditvami, da naj bi do odtujitve premičnin tožeče stranke prišlo po začetku stečajnega postopka, skuša tožeča stranka zgolj spremeniti svoje dejanske navedbe v prijavi terjatve v stečajnem postopku, ko je terjatev opredeljila kot terjatev, nastalo do začetka stečajnega postopka. Ker gre torej še vedno za isto terjatev, je pritožbeno sodišče vezano na trditveno podlago, ki jo je tožeča stranka podajala ob prijavi terjatve v stečajnem postopku. Zato je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je bilo o terjatvi tožeče stranke kot navadni terjatvi, nastali pred začetkom stečajnega postopka, že odločeno s pravnomočnostjo sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku.
ZFPPIPP člen 88, 322. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mnenje upniškega odbora – soglasje za sklenitev sodne poravnave
Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zahtevalo mnenje upniškega odbora k nameravani sklenitvi sodne poravnave, čeprav gre za procesno predpostavko. Prav tako ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo.
zavrženje predloga za taksno olajšavo – ponoven predlog – res iudicata – plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – odlog plačila sodne takse – najdaljši možen odlog
O taksnih olajšavah (oprostitvah, odlogih in obročnih plačilih) je dopustno odločati le, če je sodna taksa procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča. Ker je bilo predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek ugodeno in ji je bila obveznost plačila sodne takse odložena do izdaje odločbe pritožbenega sodišča, plačilo sodne takse ni bilo več procesna predpostavka za tek pritožbenega postopka in odločitev o pritožbi. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, o zavrženju predloga tožeče stranke, pravilna.