redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti, tožena stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti voznika avtomobila A.A., s katerim je bil tožnik spornega dne v vozilu, ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
ZDR-1 člen 148. Kolektivna pogodba za poštne in kurirske dejavnosti člen 18. ZDR-1 člen 137, 137/9.
nadomestila plače - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Delodajalec je po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot voznik in je spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker tožnik na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičen do nadomestila za praznik.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
Tožnica je s tem, ko je neopravičeno izostala z dela, huje kršila obveznost opravljanja dela iz 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 82, 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - oprostilna sodba
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko naj bi nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ. Delovno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, vendar pa more z dokaznim standardom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje s stopnjo prepričanja, ali je delavec storil kršitev iz delovnega razmerja, ki ima vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju tatvine se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si nekdo merilec vlage samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen). Dokazno breme, da dokaže vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine je tako na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožnica dokazati, kdo ji je podtaknil merilec vlage in dokazati, da ni storila očitane kršitve, da je protipravno odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
poenostavljena prisilna poravnava – zahtevane listine za potrditev poenostavljene prisilne poravnave – notarski zapisnik o izidu glasovanja.
V spisovnem gradivu ni odpravkov notarskih zapisov pogodb o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, iz katerih naj bi prvostopenjsko sodišče sklepalo o izpolnjevanju pogojev za sprejem poenostavljene prisilne poravnave, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, niti odgovoriti na pritožbeni očitek o nepravilnem izračunu glasovalnih pravic. Podana je zato bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Posebej pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na nerazumljivost 2. točke izreka sklepa, ki glasi: „Dolžnik mora terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih in rokih, določenih v 1. točki tega izreka.“, saj iz nje ni razvidno, na katere terjatve se 2. točka izreka sklepa nanaša. Že navedene procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti, so narekovale ugoditvi pritožbama in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.
Zahteva po predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja je izpolnjena, če ta zapisnik vsebuje vse podatke iz dvanajstega odstavka 221.e člena ZFPPIPP. Izid glasovanja o sprejetju poenostavljene prisilne poravnave mora namreč preveriti notar in o tem sestaviti notarski zapisnik.
Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 22. 2. 2016 predlagatelja zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave pozvalo k dopolnitvi zahteve v osmih dneh po prejemu sklepa tako, da predloži sodišču notarski zapisnik o izidu glasovanja in odpravke notarskih zapisov pogodb o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (čeprav bi bilo glede slednjega poziva možno predložiti tudi izjave upnikov o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave. Prvostopenjsko sodišče bo zato v ponovljenem postopku moralo najprej preveriti, ali je predlagatelj sploh izpolnil svojo obveznost iz sklepa o dopolnitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave z dne 22. 2. 2016.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - razlog za izbris - ustavna odločba U-I-57/15 oz. U-I-2/16 - dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti
Ustavno sodišče Republike Slovenije je izdalo odločbo, U-I-57/15 oz. U-I-2/16 z dne 14.4.2016, to pa pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-4, 406, 406/1, 406/1-1. ZZZDR člen 62.
zakonska dobrota odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - pravni posli med zakoncema - brezplačen prenos poslovnih deležev na zakonca - skupno premoženje zakoncev
Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v taki situaciji ni relevantno, na koga od zakoncev je premoženje evidentirano, ker naj bi šlo še vedno za skupno premoženje zakoncev.
Z opredelitvijo ovir za odpust obveznosti zakon pove, kateri dolžnik je (ne)vreden zakonske dobrote odpusta obveznosti.
Tožena stranka je zahtevala izločitev sodne izvedenke, ker sodna izvedenka ni ravnala nepristransko, saj je bila med pripravo izvedenskega mnenja v stiku s tožnikovim pooblaščencem (ne pa tudi s pooblaščenci tožene stranke), ki je vplival na njeno delo s tem, da ji je brez vednosti sodišča prve stopnje in tožene stranke izročil listine, ki jih je izvedenka nato upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje o zahtevi tožene stranke za izločitev sodne izvedenke ni odločilo (niti na naroku za glavno obravnavo niti s posebnim sklepom niti skupaj s sodbo). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določbe četrtega odstavka 247. člena ZPP in kršitev četrtega odstavka 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev), ki bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč oprta predvsem na izvedensko mnenje, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZIN člen 15. ZJU člen 100, 100/1, 100/1-2, 100/1-3, 100/4.
prepoved opravljanja dela - nepristranskost - inšpektor
Določba 15. člena ZIN določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do ZJU specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Tožnik ima možnost na zvezi, kjer opravlja funkcijo predsednika, uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu inšpektorja pri toženi stranki. Izvajanje te funkcije pri zvezi pa lahko toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno prepovedala opravljanje funkcije predsednika pri zvezi.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena – objektivna nevarnost
Izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, predstavlja zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnica je bila pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vodja programa, za katerega so bila na podlagi pogodbe o sofinanciranju za leto 2013 zagotovljena denarna sredstva. V letu 2014 pa program ni bil (več) sofinanciran. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da odpovedni (poslovni) razlog ni obstajal. Tožena stranka od 1. 1. 2014 ni imela sredstev za izplačilo plač tožnici, kar je ekonomski razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, v katerega sodi tudi ekonomski razlog, pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delovnih nalogah, ki jih je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni podan, ker so se naloge, ki jih je opravljala tožnica, po 1. 1. 2014 še vedno opravljale. Ker je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
ZPP člen 91, 333, 333/1, 363, 363/1, 377. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva - revizija ali obnova postopka (33. člen ZDSS-1). Pritožba zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je nedovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog
Tožnik je večino delovnega časa pri toženi stranki opravljal delo skrbnika na določenem operacijskem sistemu. Tožena stranka je v februarju 2015 ukinila operacijski sistem (zaradi prenove in prehoda na drug operacijski sistem), tožniku pa je zaradi navedenih tehnoloških razlogov (ukinitev specifičnih informacijskih okolij, na katerih je delal) odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj so z ukinitvijo operacijskega sistema prenehale potrebe po opravljanju njegovega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.