ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK0006662
ZPP člen 7, 214, 339, 339/1, 339/2-15. OZ člen 131, 132.
poslovno sodelovanje - oprava posla - škoda - izbrani napačni material - protispisnost - nenadaljevanje dela - pogodbena kazen - drugi izvajalec - neprerekane trditve
Tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del).
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - pravnomočnost odločbe - neprava obnova
V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo in prvostopenjski upravni akt o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke, je po citirani določbi ZUP sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila. Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni podan.
Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo je bilo sicer izrečeno, da se zavarovanec (v predmetni zadevi tožnik) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZUP člen 260, 260-3.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
varstveni dodatek - sprememba zakonodaje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil upravičen do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je po spremembi zakonodaje na tem področju, ko je varstveni dodatek prišel v sfero socialnih pomoči, Center za socialno delo z odločbo, izdano po uradni dolžnosti, tožniku priznal pravico do varstvenega dodatka za določen čas, in sicer od 1. 1. do 31. 7. 2012. Ta odločba je postala pravnomočna. Upravni organ pa vloge tožnika z dne 8. 10. 2012 ni obravnaval v skladu z določili ZUP, ki govore o vrnitvi v prejšnje stanje. Iz vloge tožnika izhaja, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil procesno dejanje, in sicer podajo nove vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. O tem delu zahtevka tožnika center za socialno delo ni odločal in je odločitev o glavni stvari preuranjena. V skladu s 34. členom ZUPJS center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena. Pri uveljavljanju pravic po ZUPJS gre za procesne roke. Tožena stranka bi morala vlogo tožnika, ki po vsebini vsebuje tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tako tudi obravnavati. V zvezi s tem je bila naloga centra za socialno delo, da najprej odloči glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje in šele nato, ali gre tožniku varstveni dodatek tudi od avgusta 2012 do novembra 2012. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015883
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 174, 174/2, 169, 243, 243/4, 299, 299/2, 378, 378/1, 965. ZVZD člen 5. ZPIZ-1 člen 22, 94, 94/1, 94/1-4, 161, 158. ZUTD člen 65. 65/1, 65/1-10, 112, 113, 114, 129, 129/1, 129/1-3, 129/1-4, 129/1-9, 129/1-10. ZPIZ-2 ČLEN 85.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - spolzka tla - krivdna odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - renta - odškodnina zaradi izgubljenega dobička -
Tožnica, ki je delala kot kuhinjska pomočnica v kuhinji prvo tožene stranke, pri kateri je bila zaposlena, se je poškodovala, ko ji je na obrabljenih in spolzkih kuhinjskih ploščicah spodrsnilo, zaradi česar je padla in si poškodovala levo roko. Kuhinjske ploščice, na katerih je tožnici spodrsnilo, so bile obrabljene in spolzke, prvo tožena stranka pa je bila s tem seznanjena. Ker prvo tožena stranka ni zagotovila varnosti delavcev na delovnem mestu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD, je podana protipravnost njenega ravnanja, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ker keramične ploščice predstavljajo nevarno stvar. Sodna praksa se je že postavila na stališče, da keramične ploščice, niti če so mokre, ne predstavljajo nevarne stvari. Da bi bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi ploščice postale nevarne, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Okoliščina, da zdrsnosti tal običajno skrbna oseba pri delu v kuhinji ne pričakuje, ne predstavlja kriterija za določitev neke stvari za nevarno. Stvar je namreč lahko nevarna tudi, če je ta lastnost za oškodovanca pričakovana, saj je odločilno le dejstvo, da obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti. Tožnica pa tudi ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je nosila ustrezno obutev in je imela okolico svojega delovnega mesta počiščeno. Zato sta toženi stranki za nastalo škodo odgovorni v celoti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in posledično izpadom dohodka v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila pri toženi stranki še vedno zaposlena. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je tožnica povzročila, da je (bila) škoda večja, kot bi bila sicer, oziroma je tožnica celo dokazala, da je bila aktivna pri zmanjševanju škode s tem, da je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je določeno obdobje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti (oziroma tega ni izgubila), je tožena stranka tožnici odgovorna za vso škodo, ki ji je nastala zaradi izgube zaposlitve. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bi bila tožnica po rednem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej zaposlena pri toženi stranki in bi bila upravičena do določenega dohodka.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili vročeni na pravilen način. Vse navedene listine so bile vročene tožnici s strani pooblaščenega vročevalca na domu, saj je bila v spornem času v bolniškem staležu. Tožnica je odklonila podpis vročilnice, zato so ji bila pisanja puščena na mizi v stanovanju oziroma ji izročena v roke, vse navedeno pa zabeleženo na vročilnicah. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so bila pisanja tožnici vročena na zakonit način po določbi 144. člena ZPP, na katerega napotuje šesti odstavek 88. člena ZDR-1. ZDR-1 namreč nima določb o tem, kako se vročitev opravi, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, tega noče sprejeti. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica v času vročanja v bolniškem staležu, še ne pomeni, da ji v tem času pisna seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili veljavno vročeni. ZDR-1 ne prepoveduje vročanja v času bolniškega staleža in poleg vročanja na delovnem mestu omogoča tudi vročanje na naslovu delavčevega prebivališča. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo z vročanjem čakal do vrnitve delavca na delo in s tem tvegal zamudo prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica kot prodajalka na blagajni pri vračanju gotovine za vrnjene artikle naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upoštevala, da mora kupec za vračilo denarja predložiti ustrezen račun o nakupu artiklov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica določenega dne iz blagajne vzela 10,00 EUR, jih dala v svoj žep in si s tem denar protipravno prilastila. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, saj je ostal pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na to, da je tožnica iz blagajne vzela bankovec za 10,00 EUR in ga spravila v svoj žep, si ga je v skladu z navedenim prilastila in s tem izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZSPJS člen 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2.
preizkus ocene dela - kriteriji - javna uslužbenka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene tožničinega dela v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnica v letu 2013 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnice za leto 2013, to je ocena zadovoljivo, pravilna in zakonita.
oprostitev plačila sodne takse – neresnični podatki – potrdilo o premoženjskem stanju – razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks – plačilo dvakratnika sodne takse – preverjanje premoženjskega stanja po uradni dolžnosti – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – navedbe v tožbi
Tožnik v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni navajal neresničnih podatkov, zato ni zakonske podlage za razveljavitev že izdanega sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks in odločitev, da mora plačati dvakratnik sodne takse.
ZUTD člen 63, 63/2, 65, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4, 116, 116/3.
denarno nadomestilo za brezposelne - vračilo - sodna poravnava
V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je bila ob poteku odpovednega roka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji, je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
odmera starostne pokojnine - sorazmerni del - ponovna odmera - enako dejansko stanje - enaka pravna podlaga
O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
OZ člen 360, 365. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 242, 243, 244, 258, 441, 442, 443.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem - prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti kot posledica izbrisa dolžnika iz sodnega registra
Na podlagi uporabe določb 443., 242., 243. in 244. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje sprejelo nosilno stališče, da s predlogom za uvedbo stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe upnik poda le zahtevo za odločanje o pogojih za začetek stečajnega postopka, zato takšnega predloga ne gre enačiti s sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, ki jo stečajni upnik poda na način, da prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Zaradi navedenega je za tožnico v vmesnem času (to je od izbrisa C. iz sodnega registra z dne 9. 5. 2008 do začetka stečajnega postopka nad njenim kasneje najdenim premoženjem z dne 30. 1. 2013) obstajala nepremagljiva ovira, saj v procesnem smislu ni mogla biti nosilec pravic in obveznosti, zato je bilo v skladu s 360. členom OZ zastaranje terjatev tožnice zadržano.
- Tako lahko takšen stečajni postopek po prepričanju sodišča druge stopnje služi le poplačilu obveznosti, ki so obstajale v trenutku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, ki je prenehala z izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije, ne prenehajo (tako Načelno pravno mnenje z dne 21. 6. 2013), vendar je sodišče druge stopnje prepričano, da se z dnevom izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra obveznosti, ki jih je imela izbrisna družba, po višini „ustalijo“. Glede na to, da zakon ureja stečaj najdenega premoženja v oddelku Pravne posledice izbrisa, ki so na podlagi 441. člena ZFPPIPP vezane na dan izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, lahko upnik po prepričanju sodišča druge stopnje v stečajnem postopku najdenega premoženja uveljavlja le tiste terjatve, ki jih je imela družba do izbrisa iz sodnega registra.
OZ člen 90. ZDen člen 88. 1: Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015.
ničnost pravnih poslov
Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1 ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B. G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.
Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.
Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in odmero starostne pokojnine v višjem znesku.
invalid III. kategorije invalidnosti - omejitve pri delu - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mest s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ne gre za stanje, ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Prav tako pri tožniku niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.
Tožena stranka ob dejstvu, da je najemno razmerje prenehalo, in da bi v skladu s tem morala izprazniti nepremičnine ter jih predati tožeči stranki, ne more izkazati, da je opravljala tuje posle (za tožečo stranko), ker naj bi to bilo nujno ali koristno. V skladu s 199. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se sme tujega posla nekdo nepoklicano lotiti samo,če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, ali bi bila zamujena očitna korist. Tožena stranka, na kateri je bila obveznost, da po prenehanju pogodbenega razmerja prepusti nepremičnine tožeči stranki, nuje ali koristnosti pač ne more izkazati.
Ker se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za objavo popravka iztekel 6. 2. 2016, tožnik pa je tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka v mediju, v katerem je bil objavljen prispevek, na katerega se popravek nanaša, vložil 18. 3. 2016, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba vložena prepozno.