otroški dodatek - subvencija malice - zmotna uporaba materialnega prava - ugotavljanje materialnega položaja - stanovanje - preživnina
V 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje osebe šteje nepremično premoženje. Izjemoma pa v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in sicer do vrednosti primernega stanovanja (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Tožnica je v postopku uveljavljala, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva stanovanje, v katerem biva. Tožena stranka pa je navedeno nepremičnino (stanovanje) upoštevala pri določitvi materialnega položaja tožnice. Določba, ki govori o vrednosti primernega stanovanja (drugi odstavek 17. člena ZUPJS), ne izključuje, da bi se pri ugotavljanju premoženja stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, izločilo oziroma se ne bi upoštevalo pri ugotovitvi premoženja. Šele z novelo ZUPJS - C, ki se uporablja od 1. 1. 2014, je bila 1. točka prvega odstavka 18. člena spremenjena tako, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.
Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo glede upoštevanja preživnin pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, ki je potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke. ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka tega člena (tudi neprejemanje preživnine) ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi ali s sklepom o izvršbi ali z dokazilom o neuspeli izvršbi ali s potrdilom pristojnega ministrstva, da je začel teči postopek za izterjavo iz tujine. Res je, da tožnica v času vodenja postopka še ni podala predloga za izvršbo, vendar pa navedena določba zakona ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo). V tem primeru bi morala tožena stranka z izvedbo drugih dokazov razčistiti, ali tožnica dejansko ni prejemala prejemkov, kot je to zatrjevala že v samem postopku (že v vlogi je navajala, da oče otrok redno ne plačuje preživnin). Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odpravilo izpodbijane upravne odločbe tožene stranke ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
povrnitev vlaganj v nepremičnino - neupravičena obogatitev - odločanje po prostem preudarku
Tožnica od toženke zahteva plačilo le v takšnem obsegu, kot se je ta z njenimi vlaganji okoristila, torej toliko, kolikor je vrednost njenih nepremičnin sedaj večja, kot je bila pred tožničinimi vlaganji.
Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje samo dejstvo, da teče postopek določitve pripadajočega zemljišča, pritožnikom ne daje pravnega interesa, saj je njihov pravni interes varovan že z zaznambo spora. Trditve o možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja, o posegih predlagatelja in o ravnanju občine, ki bi sicer lahko utemeljevale pravni interes, pa so pritožniki podali šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.
uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – prikrajšanje – verzijski zahtevek – možnost uporabe solastne nepremičnine – privolitev v prikrajšanje – opustitev uporabe nepremičnine – pravica do uporabe stanovanja po razpadu življenjske skupnosti
Ker je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik odselil, še preden je toženka v letu 2004 zamenjala ključavnico, in da pozneje od toženke nikoli ni zahteval, naj mu omogoči souporabo skupne nepremičnine, je pravilno sklepalo, da je tožnik sam privolil v svoje prikrajšanje.
solastnina – delitev solastnine – način delitve solastnine – delitev v naravi – fizična delitev – uničenje objektov – posel, ki presega redno upravljanje – nerešeno stanovanjsko vprašanje
Ponujeni način delitve v naravi je povezan z rušenjem objektov, ki bi jih presekala mejna linija, temu pa se je predlagateljica tokrat uprla. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tem za posel, ki presega redno upravljanje in zahteva soglasje vseh solastnikov, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. To pomeni, da fizična delitev solastnih nepremičnin na način, kot sta ga nazadnje ponudila nasprotna udeleženca, ni mogoča.
Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena. Še najbližje je ogledu, ki ga ureja 220. člen ZPP. V prvem odstavku 220. člena ZPP je določeno, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Število dokaznih sredstev pa ni omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja. To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP - katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato tudi ni nedopustna rekonstrukcija, kjer dokazovanje ni osredotočeno le na neposredno čutilno zaznavanje lastnosti stvari (ogled), temveč je predmet zaznavanja vzročno-posledični potek dogodkov kot celota.
ZFPPIPP člen 19, 201, 201/5, 210, 211, 211/1, 213, 213/3, 215, 215/3, 216. ZIZ člen 3.
pravni učinki potrjene prisilne poravnave – izvršba na premoženjsko pravico – ločitvena pravica na enem predmetu izvršbe – nadaljevanje izvršilnega postopka – uresničitev ločitvene pravice – obseg izvršbe in zavarovanja
Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče, ko je upnik ločitveno pravico pridobil le na enem predmetu izvršbe, izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. Res je sicer, da ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa je treba ločitveno pravico razumeti v povezavi z določbo o učinkovanju prisilne poravnave za neplačani del terjatve, če upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more opraviti izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitveno pravico na konkretnem predmetu tega izvršilnega postopka. Ker je upnik v tem postopku pridobil ločitveno pravico le na enem predmetu izvršbe, se izvršba najprej opravi za izterjavo terjatve v tem obsegu oziroma s predmetom, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico. Ni namreč mogoče pritrditi upnikovem pritožbenemu stališču, da je sodišče postopek dolžno nadaljevati z vsemi sredstvi ne glede na to, ali bo upnik morebiti celo preplačan.
Nakladalnik je nevarna stvar, ker je neupoštevanje pravilnega zaporedja faz v procesu odklopa bagerske roke povzročilo drugačno delovanje stroja od predvidenega in poškodbo tožnika. Bagerska roka s konstrukcijo in komandno ploščo je pritisnila kabino in tožniku stisnila nogo (v smeri navznoter) tako, da je (zaradi pomanjkanja prostora) ostal ukleščen, dokler mu ni pomagal sodelavec.
Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče.
Nespoštovanje varnostnih navodil je upoštevno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca.
ZIZ člen 24, 55, 55/1, 55/1-12, 59. ZM člen 29, 31.
nedopustnost izvršbe – menični porok – aval – odgovornost avalista – bianco menica – bianco menica za zavarovanje posojila – izpolnitev bianco menice – izpolnitev v nasprotju z dogovorom
Z avalom se zavaruje plačilo menice, ne pa plačilo obveznosti iz temeljnega posla. Porok odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat), vendar odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. Avalist ima uspešen ugovor zoper upnika le, če dokaže, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom.
izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor krajevne pristojnosti - presoja veljavnosti dogovora o pristojnosti
V fazi odločanja o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne odloča o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč presoja le njegovo obrazloženost, posledično pa sodišče v tej fazi postopka tudi ne sprejme dokončne odločitve glede krajevne pristojnosti pravdnega sodišča. Pri določitvi krajevno pristojnega pravdnega sodišča je namreč dolžno le slediti navedbi tiste stranke, ki zatrjuje obstoj sporazuma o krajevni pristojnosti, ne da bi ob tem presojalo, ali je takšen sporazum tudi dejansko veljaven. Res je sicer, da mora dolžnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izpodbijati obstoj dogovora o pristojnosti, saj bi bile sicer v nadaljnjem postopku takšne navedbe prepozne, vendar pa to ne pomeni, da o njih odloča že izvršilno sodišče.
Sodišče si mora v postopku delitve solastnine prizadevati za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Pri tem mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev oziroma da je razlika čim manjša. Razdelitev, ki odstopa od teh pravil, izigrava primarni način delitve – v naravi.
pogodba o finančnem leasingu – kršitev pogodbe – odstop od pogodbe – pogodbena odškodninska odgovornost – delni umik tožbe – razlog umika tožbe – stroški postopka – načelo uspeha
Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka: tožena stranka je vozilo vrnila pred vložitvijo predloga za izvršbo, tožeča stranka pa je postavila tožbeni zahtevek v nasprotju z določilom drugega odstavka VIX. Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06, ker tožbenega zahtevka ni zmanjšala za cenitveno vrednost vozila. Glede na citirano določilo splošnega dela pogodbe o finančne leasingu, je tožeča stranka tožbo, v presežku nad dosojenim delom, vložila neutemeljeno, kar bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, ko bo odločalo o uspehu tožeče stranke v pravdnem postopku.
vloga vezana na rok – vložitev pritožbe pri nepristojnem sodišču – malomarno poslovanje – očitna pomota vložnika
Če pritožnik ni vedel, kaj pomeni v pravnem pouku „to sodišče“, bi se o tem lahko pravočasno prepričal pri sodišču, ki je sklep izdalo in mu ga poslalo. Pritožnik pa tudi ni uspel izpodbiti pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru očitno ni šlo za pomoto pri pošiljanju pritožbe, saj je tožeča stranka „napako“ ponovila večkrat.
Iz navedenega sledi, da je napako treba pripisati malomarnemu delu pritožnika, ne pa očitni pomoti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – ODVETNIŠTVO
VSL0082313
OZ člen 162. ZDen člen 88. SZ-1 člen 173, 173/2. SZ člen 117, 117/4, 123, 123/1, 123/2. ZPP člen 192. ZOdvT tarifna številka 3100.
privatizacija stanovanj – najemnik denacionaliziranega stanovanja – pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom – zahteva za odkup stanovanja – prekluzivni rok – kontrahirna dolžnost – pravica do odkupa stanovanja – oblikovalna pravica – predmet dedovanja – kumulacija zahtevkov – stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – ponovljeni postopek
Lastnik stanovanja je bil dolžan stanovanje prodati po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona le na zahtevo upravičene osebe. Predhodna zahteva za odkup stanovanja je bila nujen del postopka za uveljavljanje odkupa.
Pravica do nakupa stanovanja iz 117. člena SZ je po svoji naravi oblikovalna pravica (opcija), ki je vezana na osebo upravičenca, in zato ne more biti predmet dedovanja.
Če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
nadomestilo za invalidnost - ničnost - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo, izdano v socialnem sporu. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba izrekla za nično.
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. To pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.
znižano plačilo vrtca - otroški dodatek - zmotna uporaba materialnega prava - upoštevanje regresa za letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju upravičenosti tožnice do otroškega dodatka in pri znižanju plačila vrtca nepravilno upoštevala regres, zaradi česar je ugodilo tožbenemu zahtevku ter izpodbijane odločbe tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Način upoštevanja dohodka je predpisan v 15. členu ZUPJS, ki v petem odstavku določa, da podrobnejši način upoštevanja dohodkov po tem zakonu določi minister, pristojen za socialno varstvo. Zakon odkazuje na uporabo Pravilnika, katerega sestavni del je tudi priloga glede načina izračuna dohodkov iz odločbe o odmeri dohodnine ali informativnega izračuna. Tožena stranka je pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev pravilno upoštevala znesek prejetega regresa, skladno z ZUPJS in Pravilnikom, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zavrnilo.
Sodna praksa šteje, da zahtevi po podpisu pritožbe ni zadoščeno, če ta vsebuje samo žig pooblaščenca brez njegovega podpisa. To še toliko bolj velja za pritožbo, ki ne vsebuje niti žiga.
STVARNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084208
ZZZDR člen 12, 59, 59/1. ZPP člen 2, 2/1.
ugotovitev deležev na skupnem premoženju – obstoj izvenzakonske skupnosti – ugovor izključne lastnine – nadpolovični delež – ugovor samostojne nasprotne pravice – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po ustaljenem stališču sodne prakse ugovor izključne lastnine ne vsebuje (podrednega) ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na tožencu breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
luknja na igrišču - odškodninska odgovornost zavoda za prestajanje kazni zapora - vzdrževanje igrišča - bistvena kršitev določb postopka - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem
Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro.