Spora glede obravnavanega zahtevka med strankama ni več, saj sta vsa medsebojna sporna razmerja, tudi tista, ki so vezana na predmetni postopek, uredili izven konkretnega postopka. Udejanjanje ali vsaj želja po udejanjanju rezultata revizije, ki izboljšuje strankin pravni položaj, je bistveni vidik obstoja pravnega interesa. Obstoj pravnega interesa je odvisen od izpostavljenih okoliščin primera in ni predmet oziroma ne more biti predmet dogovora med strankama.
Možnost razvoja sodne prakse z obravnavo dopuščenih vprašanj ne generira revidentovega pravnega interesa za odločitev o reviziji.
Iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.