Mesečni razpored dela, ki ga delodajalec objavi v predhodnem mesecu in ga nato s sklicevanjem na potrebe delovnega procesa še enostransko spreminja, sam po sebi ne ustreza razporeditvi delovnega časa iz 2. alineje prvega odstavka 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti, saj mora ta razporeditev temeljiti tudi na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja na delo, tako da bi se dalo vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost.
Ob nasprotnem stališču bi bila pravica delavcev do nadomestila plače za dneve praznikov po prvem odstavku 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti izvotljena. Namen te določbe je preprečiti zlorabo pravic delavcev v smeri, da bi jim delodajalci proste dneve tedenskega počitka načrtovali ravno na dneve praznikov ter jih s tem prikrajšali za nadomestilo plače,5 tega namena pa ni mogoče doseči z dopuščanjem določanja prostih dni na praznične dneve le v razporedu dela, ki ne temelji na nekem vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu.
Posredovanje dela delavcev in s tem model takšnega poslovanja je bilo nezakonito, saj se tožnikov delodajalec ne bi smel ukvarjati s posredovanjem, toženka pa ga ne sprejemati oziroma ga celo organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Specifičen poslovni model toženke, pri katerem je poleg drugih družb, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, aktivno sodeloval tudi tožnikov delodajalec, ne kaže le na navideznost podjemnih pogodb, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke in tožnikovega delodajalca na škodo tožnika.
Odgovornost toženke je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja - za plačilo razlike v plači z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje je treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja.
Pri odločanju o reviziji je revizijsko sodišče upoštevalo, da so revidenti enotni sosporniki. Zato se tudi na tožnike, ki niso vložili revizije, razteza učinek takšne odločitve (196. člen ZPP).
Ker je bil predmet tega kolektivnega delovnega spora le vprašanje kršitve 40. člena KPJS (ki pa določa le višino dodatka za izmensko delo in splošno upravičenost javnega uslužbenca do plačila za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni), sta se sodišči druge in prve stopnje z različnim tolmačenjem časovnih okvirjev izmenskega dela glede na določbi osmega odstavka 16. člena KPP oziroma drugega odstavka 26. člena Akta po nepotrebnem spustili v presojo, ali je nasprotna udeleženka policistom za delo v popoldanski izmeni izplačala dodatek za izmensko delo v celoti ali ne. To namreč ni vprašanje kršitve 40. člena KPJS, temveč zgoraj omenjenih določb KPP oziroma Akta.
V ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu.
Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi - da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Toženka sporne zaveze iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni sprejela pod pogojem, da bo razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Ker je sprejela nepogojno pogodbeno obveznost, naknadno določanje pogojev z njene strani ne more privesti do razbremenitve obveznosti. Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti tudi vsebinska presoja utemeljenosti poslovnega razloga ne pride v poštev. Zato so tudi nepomembne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o tem, glede katerih delovnih mest toženka ni imela potrebe po tožnikovem delu.
Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu je trajalo tudi od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. Za ta čas je upravičen do pravic iz delovnega razmerja, s plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost, upoštevaje zakonsko ureditev v ZUTD.