Ugotovitev, da ima toženka več deset delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnika, sama po sebi ne utemeljuje reintegracije, če so ta delovna mesta le sistemizirana in delodajalec nima potrebe po njihovi zapolnitvi, ali pa če so že zasedena. Nasprotno pa trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest prav tako ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je v vsakem primeru potrebno skrbno tehtaje okoliščin in interesov na strani obeh strank.
Glede na to, da je tožničina sodelavka vedela za tožničin odhod iz stavbe, ni utemeljen zaključek, da so bili tožničini pacienti puščeni sami brez nadzora. Pri tem je pomembno, da je šlo le za kratek čas odsotnosti in da tožnica delovnega mesta ni zapustila iz nekih docela neopravičljivih razlogov, ampak zato, ker je v skrbi za varnost pacientov preverila, ali se kdo nahaja v bližini stavbe.
Sodišče se je tudi zmotno oprlo na določbe ZVZD-1, zlasti na 12. člen tega zakona, po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tudi uporaba zakonskih in pogodbenih določil o temeljnih obveznostih delavca, pri čemer se je sodišče oprlo predvsem na obveznost vestnega opravljanja dela, ne privede do zaključka o hujših kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja.
Ne glede na to, ali bi bila tožnica še naprej zaposlena pri toženki ali pa je (začasno) ostala brez zaposlitve, njena zmanjšana zmožnost pridobivanja dohodka ostaja nespremenjena. Bistven vzrok za tožničine trajno nižje dohodke, ki se kaže v razliki med plačo, ki jo je lahko dosegla pred poškodbo, in plačo, ki jo zaradi zdravstvenih omejitev lahko doseže po poškodbi, je torej kljub izredni odpovedi vendarle škodni dogodek.
Medtem ko se redna delovna uspešnost nanaša na izvajanje rednih delovnih nalog, se delovna uspešnost za povečan obseg dela nanaša na delo, ki ga javni uslužbenec opravi poleg svojih rednih delovnih nalog.
Tudi iz opredelitve osnovne plače izhaja, da se pričakovani rezultati dela vežejo na opravljanje (rednih) nalog delovnega mesta, to je tistega delovnega mesta, za katerega javni uslužbenec sklene pogodbo o zaposlitvi.
Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo zato, ker je kandidiral in bil izvoljen v svet delavcev. S tem je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot povračilni ukrep zoper tožnika. Poleg 6. člena ZDR-1 je za presojo teže teh okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, relevanten tudi 89. člen ZDR-1, ki kot neutemeljeni odpovedni razlog izrecno določa tudi kandidaturo za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali preteklo opravljanje te funkcije. V teh okoliščinah, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je podana bistvena podlaga, ki je tožniku v korist pri odmeri denarnega povračila.