Kriterija trajanja delavčeve zaposlitve ni mogoče razlagati tako, da se pri tem upošteva tudi obdobje s sodbo sodišča priznanega trajanja delovnega razmerja. Pri trajanju delavčeve zaposlitve se upošteva čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu do njenega prenehanja (ali odpovedi), pri obsegu pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja pa čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi do sodne razveze.

Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.

Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.

Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS).

Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).

Zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje predstavlja uveljavljanje terjatve, ki ni klasična terjatev iz delovnega razmerja, saj obveznost vključitve in posledično plačila prispevkov itd. ureja ZPIZ-2, ki izhaja iz pojma zavarovanca in pravic na socialnem področju. Obenem tudi prispevek iz poklicnega zavarovanja ne predstavlja dela plače ali drugega prejemka delavca, torej terjatve iz tega naslova. Kljub temu je prav delodajalec tisti, ki je potencialni zavezanec za plačilo, in sicer zaradi dela delavca na posebno težkih in zdravju škodljivih delih ali opravljanja dela, ki ga po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Opravljanje takšnega dela pa je tudi bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Zato je tudi terjatev za plačilo prispevkov (ki jo kot edino terjatev uveljavlja tožnik v tem sporu) mogoče šteti med denarne terjatve iz delovnega razmerja v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1.

Sporno pa je, ali lahko delavec uspešno uveljavlja denarno terjatev, če mu pravica še ni bila priznana, ali pa mora najprej zahtevati notranje varstvo pri delodajalcu za priznanje pravice in šele za tem na sodišču, kot to določata prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1, in kar predstavlja posebno procesno predpostavko za sodno varstvo. Tudi za ta primer velja podobna obrazložitev kot zgoraj - čeprav ne gre za klasično neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev klasičnih pravic iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 200. člena ZDR-1, je tudi v tem primeru izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca (v delovnem razmerju), ki jo delavec uveljavlja najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Pri tem tudi zahteva za uveljavljanje takega varstva pri delodajalcu in šele po tem na sodišču ni v nasprotju z namenom takšne ureditve v primeru neizpolnjevanja klasičnih obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev pravic.