Razpon dodatka za nevarne naloge je prilagojen oceni nevarnosti na območju delovanja oziroma zahtevnosti nalog, pri čemer je ključnega pomena mandat, ki ga ima posamezna skupina na misiji, torej s kakšno nalogo je skupina napotena na misijo.
Opredelitev in ocena nalog oziroma posameznega mandata, kot tudi posameznih vojaških pojmov, je vojaško strokovno vprašanje, ki ga je treba razložiti in uporabiti v skladu z vojaško doktrino.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru nadomestilo plače, ki je bilo obračunano tožniku, ne presega plače, ki bi jo dobil, če bi v obdobju odsotnosti redno delal. Res je, da je v konkretnem primeru seštevek nadomestila plače (ki vključuje sorazmeren del spornih dodatkov) in plače za preostalo obdobje višji od plačila za cel mesec rednega dela, vendar pa to ni posledica previsoko obračunanega nadomestila, ampak dejstva, da se morata sporna dodatka pri obračunu plače (torej za preostanek meseca, ko je tožnik redno delal), upoštevati v polnem znesku, brez zmanjševanja oziroma normiranja na ure rednega dela.
Ugotovitev, da so se lahko pripadniki kadarkoli obračali na tožnika kot vodnega zaupnika (torej, da so imeli to možnost izkoristiti kadarkoli, tudi na proste dneve tožnika), še ne daje podlage za zaključek, da je bila že s tem kršena njegova pravica do tedenskega počitka. Če tožnik na dan tedenskega počitka ni izvajal nikakršnih zadolžitev v zvezi z opravljanjem funkcije vodnega zaupnika, mu pravica do tedenskega počitka ni bila kršena. Do kršitve te pravice bi prišlo le v primeru, če bi tudi ta dan izvajal naloge vodnega zaupnika, ki jih opredeljujejo določbe ZSSloV in Pravila službe v Slovenski vojski.
Sklenitev dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač ni pravica ene stranke kolektivne pogodbe nasproti drugi, pač pa gre za medsebojno zavezo, ki se nanaša na spremembo kolektivne pogodbe. Tarifna priloga je sestavni del kolektivne pogodbe, zato vsakokratni dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač, predstavlja po vsebini spremembo kolektivne pogodbe. Posamezna vprašanja glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe kolektivne pogodbe pa so v primeru, če se stranki o njih ne sporazumeta, opredeljena kot interesni spor.
Strankam kolektive pogodbe ni mogoče naložiti njene (ponovne) sklenitve, spremembe ali dopolnitve. Še manj pa njene vsebine, saj bi takšna intervencija sodišča pomenila vsiljevanje volje, ki je v okviru avtonomije kolektivnega pogajanja, ki mora biti svobodno in prostovoljno, izključna pravica strank kolektivne pogodbe. Zato sodišče v okoliščinah tega primera ob upoštevanju meril iz KPES, ki sama po sebi ne omogočajo določitve višine najnižjih osnovnih plač, s svojo odločitvijo ne more nadomestiti dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač, ki ga stranki nista dosegli.
Sodišče prve stopnje je kljub (nepravilnemu) zavrženju v izreku zahtevek obravnavalo po vsebini in navedlo razloge, iz katerih izhaja, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen. O vsebinskih vprašanjih je bilo odločeno tudi v pritožbenem in sedaj revizijskem postopku. Samo zato, ker je v izreku sklepa sodišča prve stopnje odločeno o zavrženju (in ne o zavrnitvi zahtevka), predlagatelju ni bila kršena pravica do sodnega varstva.
Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je glede na to, da 208. člen ZDR-1 ne opredeljuje pojma začasnosti dela v tujini, to začasnost treba opredeliti na podlagi 55. člena ZDR-1, ki delo za določen čas omejuje na dve leti. Tožnica pri tem enostavno izenači začasno napotitev delavca na delo v tujini in delovno razmerje za določen čas. Za takšno povezovanje obeh inštitutov, ki sta urejena v povsem različnih zakonskih določbah, v samem zakonu ni nobene podlage. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravni pojem začasnosti povsem ustrezno napolnili, ko sta šteli, da se začasnost izraža z vsakokratnim trajanjem mandata (prvi je trajal eno leto, naslednji tri leta in nato dvakrat po štiri leta).