V četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 je obdobje za prenos določeno v trajanju 12 mesecev (do 31. decembra naslednjega leta), kar pomeni, da sta referenčno obdobje in obdobje za prenos izenačena. Zato bi se lahko postavilo vprašanje, ali tako opredeljeno obdobje za prenos v resnici zadosti zahtevi iz navedenih sodb Sodišča EU, da je obdobje za prenos daljše od referenčnega obdobja, vendar pa to ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je namreč od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leti 2014 in 2015 poteklo ne le 12 mesecev za prenos, temveč pri dopustu za leto 2015 več kot 18 mesecev (sodba C-214/2010 govori o ustreznosti 15-mesečnega obdobja za prenos), v primeru dopusta za leto 2014 pa gre celo za več kot 30 mesecev od izteka referenčnega obdobja.
Zakon vročitve vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Zato za presojo te zakonitosti ni pomembna le pravilna vročitev, temveč je lahko pomembna tudi seznanitev delavca in dodatno - kar zakon izrecno določa - ali morda obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor.
V okoliščinah konkretnega primera udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku. Za presojo je bistveno, da je bil tožnik poveljnik oddelka. Kot poveljnik oddelka je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. V tem obsegu so ti sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti.
Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem je treba izhajati tudi iz tega, da denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Upoštevanje invalidnine oziroma koristi, ki jo je oziroma jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine, je torej le ena od okoliščin pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine, saj ta v določeni meri (večji ali manjši) tudi kompenzira prizadetost oškodovanca. Zato ni pomembno le, kakšna in kako obsežna je ta prizadetost (torej narava in stopnja prizadetosti), temveč je lahko pomemben tudi razlog za priznanje invalidnine (torej ali je ta priznana za isto vrsto telesne okvare kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).
Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je bilo o temelju zahtevka že pravnomočno odločeno v drugem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu, je napačno. Odločitev o temelju zahtevka je stvar vmesne sodbe (315. člen ZPP), do njene izdaje pa pride v postopku reševanja iste zadeve (iz razloga smotrnosti), ko zahtevek glede višine še ni zrel za odločanje. S (končnima) sodbama sodišč druge in prve stopnje, izdanima v drugem sporu (šlo je sicer za spor med istima strankama za razliko v plači, vendar za drugo obdobje), ni bilo odločeno o temelju zahtevka, ki ga tožnik vtožuje, saj razlogi sodbe v drugi zadevi ne postanejo pravnomočni. Zaradi zgoraj opisanega zmotnega stališča sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v tem sporu.
Tožnica je na podlagi 5. člena ZDR-1 vložila tožbo zoper podružnico tujega podjetja kot svojega delodajalca, vendar pa, kakor to jasno izhaja iz zgoraj navedenih stališč, to ne pomeni, da v tem sporu podružnica ne more uveljavljati terjatev matične družbe do tožnice v pobot. Matična družba in podružnica sta namreč ena in ista pravna oseba, zato je jasno, da lahko podružnica, ki je v delovnem sporu tožena kot delodajalec, v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca - enako, kot bi jih lahko uveljavljala sama matična družba, če bi nastopala kot toženka.
Zmotna je presoja, da za pobot prav iz tega razloga (ker gre za terjatev matične družbe) ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.
V 283. členu ZGD-1 je določeno, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave. Glede na 283. člen ZGD-1 je za pričetek teka subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilno, kdaj se je s spornimi ravnanji tožnika, ki jih je tožena stranka štela kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanil predsednik nadzornega sveta tožene stranke. Po tretjem odstavku 20. člena ZDR-1 in v povezavi z 283. členom ZGD-1 je bil namreč za zastopanje delodajalca proti tožniku kot poslovodni osebi (že po samem zakonu) pristojen predsednik nadzornega sveta.
Ker drugi odstavek 109. člena ZDR-1 začetek teka tridesetdnevnega subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veže na trenutek, ko pristojni organ ugotovi razlog za odpoved, in ker ZDR-1 ne določa, da začne ta rok teči znova v primeru, če pride do spremembe osebe oziroma organa, ki nastopa v imenu delodajalca, je zmotno stališče tožene stranke (in tudi sodišča prve stopnje), da je subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči takrat, ko je razlog za to odpoved ugotovil novi direktor tožene stranke.
Razlog za izostanek obrazložitve o tem, katere zadolžitve in obveznosti je tožnik imel v dneh, ko je imel predviden počitek, je v zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da je za presojo bistveno, da so zadolžitve in obveznosti bile, in da tožnik ni imel 24 ur prosto. V resnici je ravno nasprotno. Za presojo je odločilno vprašanje, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik oziroma, kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto.
Stališče tožnice, da gre v takem primeru za nov dokaz, ni pravilno. Če namreč stranka glede iste dokazne teme (ki se v tej zadevi nanaša na vprašanje razsodnosti toženca) predlaga novega izvedenca, to ne predstavlja novega dokaza, temveč predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že izveden.
Tudi izhodišče revizije, da naj bi v takem primeru šlo za novo dejstvo, ni pravilno. Sklicuje se namreč na mnenji dveh izvedencev, vendar je enačenje teh mnenj z novim dejstvom napačno, saj drugačno izvedensko mnenje predstavlja le novo (drugačno) strokovno oceno o razsodnosti (prištevnosti) toženca, ki bi jo bilo tudi sicer treba najprej soočiti z dosedanjim izvedenskim mnenjem (in različnimi mnenji izvedencev v številnih postopkih, v katerih je udeležen toženec).