Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji dopustnosti ureditve iz 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks), ki članom reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa, daje pravico do višje solidarnostne pomoči, ob upoštevanju zanje bolj ugodnega premoženjskega praga, ni upoštevalo določbe 224. člena ZDR-1. Ta določa je namreč pravna podlaga, na kateri temelji 6. člen Aneksa. V skladu z 224. členom ZDR-1 se do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP) lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank.
V sodni praksi se je oblikovalo stališče (npr. sodba VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005), da se v primerih, ko delavcu delovno razmerje pri pravnem predniku delodajalca preneha na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine (npr. zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo poda delodajalec; zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; zaradi redne odpovedi, ki jo poda delavec), obdobje dela pred tem prenehanjem ne more upoštevati pri določitvi višine odpravnine pri delodajalcu, ki delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Ker delavec v zgoraj naštetih primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pravice do odpravnine pri pravnem predniku delodajalca ne bi mogel pridobiti, tudi ni moglo priti do prehoda te pravice na novo delovno razmerje v smislu upoštevanja delovne dobe pri pravnem predniku glede izračuna višine odpravnine. Enako velja tudi v primeru dosežene dobe pri istem delodajalcu pred vmesno prekinitvijo, do katere je prišlo po volji delavca (kot je bilo v konkretnem primeru).
Prva toženka je lahko obveznost iz tretjega odstavka 159. člena ZTFI izpolnila tako, da je na podlagi pogodbe prenesla vso dokumentacijo na drugo toženko za vse svoje stranke in so se stranke naknadno izrekale o možnostih, ki so jih imele na voljo (ostati pri drugi toženki ali izbrati drugo borznoposredniško družbo). V tem primeru bi to lahko bil ukrep, ki je (poleg finančnih ugodnosti) spodbudil stranke, da izberejo drugo toženko, na kar lahko nakazuje tudi veliko število strank, za katere sedaj opravlja borznoposredniške storitve druga toženka. Lahko pa je obveznost izpolnila tako, da je prenos dokumentacije opravila glede na predhodno (izrecno) izbiro strank, torej na drugo toženko in druge borznoposredniške družbe, ki so jih izbrale stranke. Zato v primeru slednjega veliko število strank, ki so prešle k drugi toženki, ne bo odločilno.
Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec tisti, ki je z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa pa je pojem "delodajalca" - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga "delodajalcu", ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na "delodajalca" v širšem smislu ZVZD.
Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno se s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira, lahko pa se konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je zanj manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v navedeni ustavni pravici. Na tej podlagi bi načeloma lahko bila dopustna ureditev, po kateri bi se stranki dogovorili za opcijsko uveljavljanje konkurenčne klavzule v tem smislu, da delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja, saj bi takšna opcijska opredelitev za delavca pomenila manjši poseg v njegove pravice oziroma zanj ugodnejšo ureditev, kot pa je opredeljena v zakonu. Takšna opcijska ureditev mora biti v pogodbi o zaposlitvi jasno določena (kar v konkretnem primeru ni), torej tako, da je povsem jasno, da je delavec prost obveznosti iz konkurenčne klavzule, če delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in ne kasneje) izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja.
S sporno določbo tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi ni bila dogovorjena takšna možnost odstopa od konkurenčne klavzule, kakršna bi lahko bila dopustna ob sklicevanju na navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. Opcija uveljavljanja konkurenčne klavzule je navedena le kot predpostavka za plačilo nadomestila, ne da bi bilo pri tem navedeno, do kdaj lahko tožena stranka poda izjavo, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. To bi pomenilo, da bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženo stranko pa le, če bi izrecno izjavila, da jo uveljavlja.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za vsa leta (v okviru petletnega zastaralnega roka) pred prenehanjem delovnega razmerja, ali pa je ob prenehanju delovnega razmerja upravičen le do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja (upoštevaje tretji in četrti odstavek 162. člena ZDR-1) upravičen izrabiti, vendar ga ni mogel zaradi objektivnih razlogov.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje o neupoštevanju preizkusa alkoholiziranosti procesno in materialnopravno pravilna in zakonita.
Tožnik je glede na način poškodovanja in neznosno bolečino trpel zelo intenziven primarni strah v trajanju 30 minut. Še v času trajanja tega primarnega strahu je začel trpeti zelo intenziven sekundarni strah. Bil je utemeljeno zaskrbljen za usodo noge. Intenziven sekundarni strah je trpel tudi po oskrbi z mavcem. Ta je trajal do odstranitve mavca (približno en mesec). Nato je bil strah zmeren in občasno intenziven, trajal je so odstranitve OSM (približno tri mesece). Občasen strah je trpel do zaključenega zdravljenja oziroma tudi do dneva izdelave izvedenskega mnenja. Po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja primerna odškodnina glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, ki ga je trpel tožnik, 4.000,00 EUR, kar predstavlja protivrednost 3,7 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.