ZDR-1 člen 7, 7/4. ZSPJS člen 20, 20/1, 48, 49a, 49a/3. ZPP člen 337, 337/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - razlika v plači - prevedba - prenos plačnih razredov napredovanj - nedovoljene pritožbene novote
Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice.
Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote.
Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.
OZ člen 1, 1/2, 299, 378, 378/1. ZJU člen 3a, 3a/2.
razlika v plači - zapadlost plačila - zamuda dolžnika - zakonske zamudne obresti
Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, za primer, če rok izpolnitve ni določen, pa zakon kot dodaten pogoj zahteva še določeno aktivnost upnika, ne pa pridobitev izvršljive odločbe o dolžnikovi obveznosti. Pogoj za nastanek zamude tako ni izdaja dokončne in izvršljive odločbe o napredovanju v višji plačni razred, temveč lahko ta nastane že pred tem.
Ker terjatve iz naslova vsakokratne (razlike) plače zapadejo na plačilni dan pri delodajalcu brez zahteve, ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki nastop zamude in tek zamudnih obresti veže na predlog tožnice za napredovanje.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - ustrezna trditvena podlaga - dokazna ocena vseh dokazov
Zmotno pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pokloniti listinski dokumentaciji (načrtom dela, poročilom in evidencam obremenjenosti) in preizkusiti njeno verodostojnost in da zgolj zaslišanje tožnika in njegovih prič ne more imeti zadostne oziroma višje dokazne moči. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in natančno obrazložilo, da listinski dokumentaciji (predvsem evidencam) ni sledilo, ker sta priči C. C. in E. E. potrdili izpoved tožnika, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so jih morali.
ZDR-1 člen 155, 158, 158/3, 158/4. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/4, 97f/5. ZSSloV člen 53. ZPP člen 215.
dnevni počitek - odškodnina - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.
plačilo za dejansko delo - odločitev o stroških postopka - potrebni stroški postopka
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači.
Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073390
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
kolektivni delovni spor - aneks h kolektivni pogodbi - veljavnost aneksa - čas razpoložljivosti - stalna pripravljenost - delovni čas
Dejavnosti, ki se opravljajo v okviru pripravljenosti na delo, so različne in zanje je v KPJS, ki velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, določena tudi različna višina plačila. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je bila sprejeta upoštevajoč posebnosti izvajanja pripravljenosti na delo v okviru dejavnosti straže v konkretnem obravnavanem primeru, tako ni mogoče na splošno nekritično preslikati niti na druge primere opravljanja straže, niti ne druge dejavnosti, ki se izvajajo v pripravljenosti na obrambnem področju, sploh pa ne na ostala področja javnega sektorja na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da je potrebno javnemu uslužbencu, ki je izvajal stražo v okviru pripravljenosti na delo, glede na ugotovljene okoliščine ta čas šteti v delovni čas in zato določb nacionalne zakonodaje (vključno z 46. členom KPJS) ni mogoče uporabiti, namreč še ne pomeni, da je izpodbijana določba KPJS oziroma Aneks h KPJS sam po sebi nezakonit.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 6, 6/3.
razlika v plači - letni dopust - vojaška oseba - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo zahtevku tožnika in mu za dva meseca priznalo razliko med nominalno osnovno plačo, ki je veljala za nadporočnika od 1. 4. 2019 do 31. 10. 2019, in osnovno plačo, ki je veljala od 1. 11. 2019, napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da se nove, višje nominalne vrednosti, uporabljajo šele od 1. 11. 2019 in ne od veljavnosti Priloge 1 Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami.
Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik.
Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.
Uredba o napredovanju uradnikov v nazive (2008) člen 3, 3/1, 3/1-1. ZODPol člen 110, 110/2, 110/4. Sporazum med Policijskim sindikatom Slovenije, Sindikatom policistov Slovenije in Vlado Republike Slovenije (2012) točka 11.
napredovanje javnega uslužbenca v višji naziv - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - diskriminacija
Tožnik ni izpolnjeval vseh pogojev za napredovanje, in sicer ni izpolnjeval drugih pogojev, določenih s splošnim aktom delodajalca, to je določenih z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji, s katerim je za zasedbo delovnega mesta višji policist predpisan pogoj višje strokovne izobrazbe policist ali (prejšnje) višješolske izobrazbe policijski inšpektor. Ker med strankama ni bilo sporno, da tožnik navedene izobrazbe ni imel, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za napredovanje skladno z določili Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Določitev dodatnih oziroma natančnejših pogojev za zasedbo delovnega mesta v Aktu o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji je v pristojnosti toženke. Sprejem akta o sistemizaciji delovnih mest je namreč v izključni pristojnosti delodajalca in ne more biti predmet presoje v individualnem delovnem sporu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073336
ZDR-1 člen 8. ZPP člen 243, 251, 252, 252/1, 255. OZ člen 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokaz z izvedencem - neobstoj vzročne zveze
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.
Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene.
ZDR-1 člen 200, 200/4. ZObr člen 100a. ZSPJS člen 22e.
zavrženje tožbe - razlika v plači - plačilo za povečan obseg dela - razveljavitev prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe - čisti denarni zahtevek
Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 42, 42/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3-7.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - nesklepčnost zahtevka - stroški prehrane med delom
Predlagatelj v pritožbi zmotno navaja, da se ugotovitveni zahtevek v predlogu ne nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke, ne da bi bila določno opredeljena skupina tistih, ki naj ne bi imeli izbire glede prehrane med delovnim časom. V predlogu navedeni ugotovitveni zahtevek se brez dvoma nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predlagatelj niti v trditvah ni nedvoumno opredelil skupine delavcev, glede katerih naj se ugotovi kršitev. Glede na to sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali in v povezavi s katerimi delavci je podana zatrjevana kršitev pravice do izbire med brezplačno prehrano in povračilom stroškov prehrane v denarju.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dajatvenim zahtevkom. Če ni ugotovljena zatrjevana kršitev kolektivne pogodbe, potem ni podlage za naložitev plačila dajatve posameznim delavcem. Ker predlagatelj niti v tem delu zahtevka ni ustrezno opredelil, katerim delavcem nasprotne udeleženke naj bi bila kršena pravica do izbire, ugodilne odločitve ne bi bilo mogoče izvršiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00072999
ZObr člen 2, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - vojak - zadostna trditvena podlaga - neposredna uporaba direktive - izjema - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede je treba šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073668
OZ člen 190, 190/1, 193.
vračilo preveč izplačane plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje nekaj, česar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZJU člen 23, 23/1, 84, 86, 88.
razlika v plači - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - sprememba izpodbijane sodbe
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 10. ZJU člen 24.
potni stroški - prevoz na delo in z dela - stroški kilometrine - čista denarna terjatev
Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.
Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa.