V obsodilni sodbi je bil obtožencu, ki je s Kosovega, poleg kazni zapora izrečen tudi varnostni ukrep po 70. členu KZ SFRJ. Sodišče druge stopnje je na pritožbo obtoženca ta varnostni ukrep odpravilo, ker je ocenilo, da ne gre za takšno pomembnost in obseg dejanja, ki bi upravičeval navedeni ukrep, zlasti še, ker živi že 10 let v Sloveniji in ga ni šteti, da bi prišel izvrševat kazniva dejanja.
Zagovor obdolženca, da je sekal na svojem svetu, lahko sodišče preizkusi z zaslišanjem prič, pri čemer lahko ugotovi, da ne gre za dejanski mejni spor, ampak le za način obrambe.
Ne gre za silobran, če storilec z izoblikovanim naklepom koga umori, čaka na oškodovančevo pričakovano nadlegovanje kot neposredni povod za obračun. Ni potrebe za pritegnitev novih izvedencev, če sodišče sprejme kot osnovo za svojo odločitev mnenje skupine izvedencev, ko je prej dvomilo v mnenje izvedenca posameznika.
Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev so v precejšni meri v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej navaja, "da je prepričano, da je obtoženi vedel, da kupuje ukraden avto", v nadaljevanju pa, "da okoliščine same po sebi še ne pojasnjujejo očitanega kaznivega dejanja, da naj bi obtoženi vedel, da je bilo vozilo ukradeno takrat, ko ga je kupil".
Teža kaznivih dejanj oziroma višina predpisane kazni sama po sebi še ne opravičuje sklepa o begosumnosti, če niso hkrati podane še kakšne druge okoliščine, ki bi potrjevale takšno bojazen. Po tej logiki bi morali biti v priporu vsi obdolženci za kazniva dejanja, za katera je zagrožena višja zaporna kazen.
Priporni razlog iz 1. točke 2. odstavka 191. člena ZKP, zaradi katerega je bil pripor podaljšan vsem štirim obdolžencem, ni podan.
Razlogi, ki jih v pritožbah navajata zagovornika, so hkrati tudi v korist drugih dveh obdolžencev, ki se zoper izpodbijani sklep nista pritožila (člen 380 v zvezi s 1. odstavkom 398. člena ZKP).
Sodišče prve stopnje je pravilno in zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva in utemeljeno verjelo oškodovancu, čigar izpovedba je podprta tudi z zanesljivimi dokazi. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ocene, da je oškodovanec obtožencu izročil 450 DEM zaradi resne grožnje, ne pa prostovoljno.
Verbalna in večkrat ponovljena grožnja dveh odraslih moških (obtoženca in neznanca), ki sta od oškodovanca zahtevala, da mora kupiti zapestnico, "sicer bo sam kriv za nastale posledice", ki sta oškodovanca obstopila in ga spremljala (2 km) vse do stanovanja oškodovančevega prijatelja, od katerega si je izposodil denar, tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja resno grožnjo, pod vplivom katere je oškodovanec obtožencu izročil denar. Okoliščine, da je oškodovanec kupil brezvredno zapestnico, katere nakup je sicer ves čas odklanjal in da se pri tem ni upiral, samo še potrjuje oceno, da je tudi sam osebno grožnjo doživljal kot resno.
Kljub predkaznovanosti obtoženca je sodišče pravilno odmerilo kazen, ko je obtožencu izreklo zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja po II.odst. 166. člena KZS v trajanju štirih mesecev in preklicani pogojni obsodbi, v kateri je bila določena kazen sedem mesecev ter izrečena enotna kazen devet mesecev zapora, zaradi česar je pritožba javnega tožilca neutemeljena, ko se zavzema za višjo kazen temu obtožencu, ki ni bil pobudnik kaznivega dejanja, medtem, ko se zoper izrečeno kazensko sankcijo zoper soobtoženca, ki je bil pobudnik kaznivega dejanja in mu je bila izrečena pogojna obsodba, ni pritožil. Zaradi tega je odmerjena kazen za drugega obtoženca v skladu s čl. 367. ZKP.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL20080
ZKP člen 366, 366/1, 366, 366/1. KZS člen 141, 141/1, 141, 141/1.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - poneverba
Sodišče prve stopnje kljub obsežnemu dokaznemu postopku ni moglo s potrebno zanesljivostjo ugotoviti vseh odločilnih dejstev, česar tudi ne bi omogočalo morebitno zaslišanje v pritožbi predlagane priče, zato je v dvomu obtoženca upravičeno oprostilo obtožbe.
Obdolženki izrečena denarna kazen ni primerna, ker njeno premoženjsko stanje ni prišlo v dovoljni meri do izraza, pa tudi njena vztrajnost in nespoštovanje upravnih odločb ni bilo ustrezno ovrednoteno.
Samo okoliščina, da do poškodbe oškodovanca ni prišlo neposredno zaradi udarca storilca, ne zadostuje za ugotovitev, da je podana blažja oblika krivde (nezavestna malomarnost), v kolikor drugi dokazi kažejo, da je obtoženec zavestno ravnal na način, s katerim se lahko drugega neposredno ali posredno hudo telesno poškoduje.
Obdolženec je bil v dejanski zmoti, ker se ni zavedal, da gozd, v katerem je posekal smreke, ni last družine, za katero je sekal, temveč je bil prepričan, da je njena last.
Z listinami v spisu verjetnost obstoja upnikove terjatve še ni bila izkazana, čeprav je bila hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe vložena tudi tožba na plačilo denarne terjatve, zato je bil predlog za začasno odredbo utemeljeno zavrnjen.
ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru
Pritožbeno sodišče je s poizvedbami na Ministrstvu za notranje zadeve (člen 370/4 ZKP) ugotovilo, da takšno orožje (plinska pištola in pištola KT-9 mm) s posebnim dovoljenjem in pod določenimi pogoji občani smejo nabavljati in imeti v posesti, kar pomeni, da to orožje ne sodi med tiste vrste orožja (4. člen Zakona o orožju), katerega promet in posest sta prepovedana. Zaradi kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca (člen 365 točka 1 ZKP) je pritožbeno sodišče v tem delu obtoženca oprostilo obtožbe po 1. točki 350. člena ZKP.
Razlogi zaradi katerih je odločilo v korist soobtoženca, ki se je v tej smeri pritožil, so v korist obtoženca, ki se v tej smeri ni pritožil, zaradi česar je tudi tega obtoženca oprostilo dela obtožbe po 1. točki 350. člena ZKP in ga spoznalo za krivega v manjšem obsegu (člen 380 ZKP).
KZS člen 53, 53/1, 53, 53/1. KZJ člen 9, 9/2, 9, 9/2.
huda telesna poškodba - silobran
Čeprav je obtoženec izzval prepir in pretep z oškodovancem, s katerim sta se spopadla goloroka, bi dejstvo, da so se v pretep na strani oškodovanca vključili še štirje njegovi prijatelji, lahko kazalo na to, da je bil obtoženec potem napaden in tako ogrožen, da se je lahko branil tudi z uporabo noža. Vendar pa taka trditev pritožbe nima opore v izvedenih dokazih.
Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za priložnostno kaznivo dejanje in da je obdolženec po več letih napravil novo kaznivo dejanje, ki je ostalo pri poskusu, zato je obdolžencu mogoče izreči pogojno obsodbo.
Oškodovanec se nima pravice pritožiti zoper sodbo sodišča prve stopnje, če je bil na glavni obravnavi javni tožilec, razen zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Zato je bila pritožba že po sodišču prve stopnje pravilno kot nedovoljena zavržena.