cenitev vrednosti nepremičnine - sodni cenilec - imenovanje drugega izvedenca
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
OZ člen 357, 360. ZZUSUDJZ člen 3, 4a. ZS člen 83a.
zastaranje - zadržanje teka roka - nepremagljive ovire - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov
Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov, pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa.
solastnina - uporaba solastne stvari - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - zahteva za dopustitev souporabe nepremičnine - uporabnina - privolitev v prikrajšanje - načelo izravnalne pravičnosti - prosto urejanje obligacijskih razmerij - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava
Ker gre za zahtevek ene solastnice zoper drugo solastnico, mora sodišče pri odločanju o zahtevku njuna ravnanja presojati upoštevaje temeljna načela obligacijskega prava, in sicer izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov ter načela vestnosti in poštenja. V luči navedenih načel mora kritično presoditi, zakaj je prišlo do položaja, ko ena od solastnic izključno uporablja nepremičnino, druga pa je iz njene souporabe izključena ter ali je, upoštevaje vse okoliščine njunih medsebojnih razmerij, mogoče šteti, da slednja v prikrajšanje zaradi neuporabe pristaja.
Pritožba pravilno opozarja, da avtomat za napitke ni javna infrastruktura, saj je v zasebni lasti in namenjen prodaji pijač. Zato ni izpolnjen eden od zakonskih znakov prekrška po 16 členu ZJRM-1.
konkretiziranost opisa prekrška - odstranitev zapuščenega vozila - plačilni nalog
Zakonski znak prekrška po petem odstavku 19. člena ZPrCP je, da storilec v treh dneh od njene izdaje ni upošteval odredbe o odstranitvi zapuščenega vozila. V opisu dejanja v plačilnem nalogu je zgolj povzeta zakonska določba, ni pa konkretno navedeno, kdaj je bila odredba izdana, da bi bilo mogoče preveriti, ali je ta zakonski znak izpolnjen (da so do dneva, ko naj bi bil prekršek storjen, minili trije dnevi od izdaje odredbe).
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.
plačilo sodne takse za ugovor - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi - potrdilo o plačilu sodne takse
Upnik prilaga potrdilo o izvršenem plačilu NLB d.d. z datumom poravnave 9. 7. 2024. To je bilo 14 dni preden mu je bil vročen plačilni nalog za pritožbo, zato se to potrdilo ne more nanašati nanj. Tudi zneskovno plačilo 44,00 EUR v potrdilu NLB d.d. ne dosega dolžne sodne takse po plačilnem nalogu 100,00 EUR. Upnik ni dokazal, da bi plačal sodno takso za pritožbo.
sklep o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - novela ZFPPIPP-H - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti - pritožba družbenika - družbenik družbe z omejeno odgovornostjo - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4. ZPP člen 8,165, 165/3, 214, 214/3, 339, 339/2, 339/2-15, 354, 354/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbene obveznosti - neopravičen izostanek pet delovnih dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti
Glede na v obravnavani zadevi ključno sporno dejstvo, ali je tožnik toženko o svoji večdnevni odsotnosti obvestil ali ne, toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem spregledalo razvoj trditvene in dokazne podlage tekom postopka na prvi stopnji. Očitek, da je tožnik "pet dni zapored izostal z dela, brez navedbe utemeljenih oziroma upravičenih razlogov za svojo odsotnost" jasno izhaja iz izpodbijane odpovedi. Zato bi bilo od tožnika, ki takim očitkom oporeka, za pričakovati, da bo podal določne navedbe o tem, kdaj in koga pri toženki naj bi o razlogih za svojo odsotnost pravočasno obvestil. Toženka utemeljeno izpostavlja, da tega podatka iz tožbe ni mogoče razbrati, saj je v njej tožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi bil "delodajalec obveščen, da je tožnik z dnem 17. 8. 2023 nastopil bolniški stalež", povsem izostale pa so tožnikove trditve o tem, kdaj in koga pri delodajalcu naj bi o svoji odsotnosti obvestil. Umestno je tudi toženkino opozorilo, da sama negativnega dejstva neobveščanja delodajalca ne more dokazovati drugače kot z zanikanjem, dokazno breme, da je bilo obvestilo delodajalcu vendarle podano, pa je posledično prevaljeno na tožnika, ki to zatrjuje (čeprav v tisti fazi postopka še zelo pavšalno).
Izgubljen dobiček je razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dohodka ne bi bilo in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju. Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, kakšni bi bili njeni pričakovani dohodki in izdatki ob normalnem teku stvari, torej brez očitanega škodnega ravnanja toženih strank, v razmerju z njenimi dejanskimi dohodki in izdatki.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZDR-1 člen 1, 142, 142/2. ZJU člen 5, 5/2. KPJS člen 46, 46/2. ZODPol člen 71. ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 165, 165/1, 185, 286, 286/2, 286b, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1,.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - odločba Ustavnega sodišča - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - stroški postopka - sprememba tožbe - delni umik tožbe - soglasje k umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 100, 319, 459, 626, 626/1, 649, 649/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 31.
gradbena pogodba - podjemna pogodba - obrazloženost sodbe - možnost preizkusa sodbe - stvarne napake - odpust dolga - estetska motnja - videz izdelka - zunanji videz
V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.
ZZVZZ člen 87, 91. ZVZD-1 člen 5, 19. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1.
nesreča pri delu - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - varnost in zdravje pri delu - ukrepi varstva pri delu - postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje (na katere je višje sodišče vezano), so bila varnostna stikala na delovnem stroju, ki preprečujejo zagon stroja med ročnim odstranjevanjem zataknjenih delcev tekom delovnega procesa (v nasprotju s pravili) izklopljena, saj se stroj drugače ne bi zagnal in poškodoval zavarovanca tožeče stranke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavarovanec (delavec) do varnostnih stikal ni imel dostopa, temveč so dostop imeli le vzdrževalci in vodja obrata. Že zgolj te ugotovitve same po sebi zadoščajo za pravilen zaključek, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, pri čemer takšno sklepanje temelji na splošno logiki in zanj ni potrebno strokovno znanje.
ZSVarPre člen 21, 212/1, 21/2, 21/3, 26. ZDSS-1 člen 63, 82, 82/1. ZPP člen 154, 350, 350/2, 353.
denarna socialna pomoč - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).
Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika.
Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.
Rok za plačilo sodne takse se je torej iztekel že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse kot prepoznega (prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Glede na toženkino neplačilo sodne takse in prepozno podan predlog za oprostitev plačila sodne takse pa je tudi pravilno zaključilo, da niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Pravilno je zato štelo toženkino pritožbo za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja prepoznega predloga za oprostitev plačila sodne takse in prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva na tek roka za njeno plačilo (v smislu, da bi lahko toženka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka za plačilo takse, ki se je že iztekel).
ZPIZ-1 člen 103. ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - izbira presežnih delavcev - bolniška odsotnost delavca - prepoved diskriminacije
Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.
Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.
ZZVZZ člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1. OZ člen 131, 131/1, 135, 147, 147/1, 147/1. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 3, 14, 14/1, 39, 39/1.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - kazenska oprostilna sodba - identično dejansko stanje - nadzor delavcev - uporaba vozila - nezgoda z delovnim strojem - ukrepi varnosti pri delu - ukrepi varstva pri delu - opustitev
Delodajalec se z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati.
Pravdno sodišče je vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo.
V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodninskem zahtevku nima razlogov in se ga ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00080810
ZASP člen 130, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 190, 198. ZPP člen 212, 328.
fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - povezane osebe - huda malomarnost - naklep - civilna kazen - zahtevek za plačilo civilne kazni - trditveno in dokazno breme - očitna pisna pomota
Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).
Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.
Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.