Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.

Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.

Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji.

Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola kaznovan dvakrat.

Tako kot prekršek vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola nad dovoljeno mero (po določbah drugega odstavka 105. člena ZPrCP) je tudi prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti vozila samostojen prekršek (določbe 46. člena ZPrCP).

Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar pritožbene navedbe že iz tega razloga niso utemeljene.

Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bilo možno prostovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve, vendar bi šele, če bi bi bil "zavarovani del" terjatve uvrščen na posodobljeni seznam terjatev, bila podana podlaga za ugotovitev, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na upnikovo (prestrukturirano zavarovano) terjatev. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj med strankama niti ni sporno, da dolžnica "zavarovanega dela" terjatve ni vključila v posodobljeni seznam terjatev. Če takega učinkovanja ni (in kot pojasnjeno, ga v tej zadevi ni), pa lahko upnik zahteva izvršbo tudi na premoženje, ki za poplačilo njegove terjatve ni zastavljeno (oziroma ni zastavljeno v dovolj velikem obsegu) ter se taka izvršba lahko opravi, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.

Upnik prilaga potrdilo o izvršenem plačilu NLB d.d. z datumom poravnave 9. 7. 2024. To je bilo 14 dni preden mu je bil vročen plačilni nalog za pritožbo, zato se to potrdilo ne more nanašati nanj. Tudi zneskovno plačilo 44,00 EUR v potrdilu NLB d.d. ne dosega dolžne sodne takse po plačilnem nalogu 100,00 EUR. Upnik ni dokazal, da bi plačal sodno takso za pritožbo.

Dopolnitev 18. let je tako pomembna meja, ki prinaša številne posledice, tudi v kazenskem pravu in s seboj prinese tudi večjo odgovornost. Meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo je jasno postavljena, obdolženi pa jo je v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja, edini presegel (četudi zgolj za 20 dni), zato je drugačna obravnava tudi utemeljena. Pri obdolžencu je tako pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, hišni pripor pa ni ustrezen in primeren ukrep, ki bi obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj in pogoji za izrek hišnega pripora niso podani.

Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.