motenje posesti - sodno varstvo posesti - zadnje posestno stanje - sprememba posestnega stanja - poslovni prostor - dostop do objekta - omejen in otežen dostop - delo varnostnikov - obstoj motilnega dejanja - predlaganje dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - prekluzija dokaznega predloga za zaslišanje priče - pravočasnost dokaznega predloga - umik dokaznega predloga - nadomestitev dokaznega predloga za zaslišanje priče s predlogom za zaslišanje druge priče - materialno procesno vodstvo in njegove meje - obseg posestnega varstva - določnost zahtevka - določnost izreka sklepa
Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre).
Subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo.
V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank – vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo.
Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč.
Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da obstoji ekonomski interes tožnice. Slednji se pri dajatvenih zahtevkih domneva. Oviranje oziroma onemogočanje dostopa do tožničinih poslovnih prostorov nekaterim osebam, npr. poslovnim partnerjem, pomeni spremembo posestnega stanja, ki je pravno upoštevna in zato uživa pravno varstvo pred motenjem posesti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079786
ZPP člen 165, 165/3, 180, 180/3, 355. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - potrošniški spor - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - preplačilo dolga - razlaga prava EU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - odlog plačila - vrnitev dolga po posojilni pogodbi - potrebnost izdaje začasne odredbe - nadomestilo za uporabo - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Tožnika v tej pravdi sicer nista postavila dajatvenega (denarnega) zahtevka. Vendar pa je bistveno, da zatrjujeta, da sta že plačala znesek, ki je višji od dolgovanega, iz česar izhaja, da ne dolgujeta toženki ničesar več in da so plačila obrokov, ki jih na podlagi pogodbe še vedno izvajata, da bi se izognila sili (npr. unovčenju hipoteke), preplačila, ki bi jih potencialno lahko terjala nazaj.
V primeru, če bi začasna odredba bila izdana (in bi se torej do konca pravde začasno zadržalo plačevanje pogodbenih obrokov), morda tožnikoma sploh ne bo treba postaviti denarnega zahtevka za povrnitev neupravičeno prejetih zneskov. To pa nedvomno kaže na potrebnost izdane začasne odredbe.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00080646
ZMV-1 člen 25, 25/5, 25/6. ZP-1 člen 21, 57, 57/2, 65, 65/9. URS člen 22, 25.
plačilni nalog - pravica do izjave - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - postopek zoper pravno in odgovorno osebo - opomin - pravica do enakega varstva pravic v postopku
Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga.
Prekrškovni organ je hitri postopek vodil tudi zoper pravno osebo, za katero je z odločbo o prekršku ugotovil njeno pridružitveno odgovornost za prekršek, ki ga je neposredno storil isti storilec. Pravni osebi je za prekršek izrekel opomin. S takšno odločitvijo, ko je prekrškovni organ pravno osebo in storilca v istih okoliščinah obravnaval različno v korist pravne osebe, ki ji je za prekršek storilca priznal pravico do milejšega kaznovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče z vidika enakega varstva pravic v tem delu ugodilo pritožbi in je poseglo v izpodbijano sodbo, ki jo je spremenilo tako, da se tudi storilcu v zvezi s plačilnim nalogom za prekršek izreče opomin.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083944
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZIZ člen 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 5.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - valutno tveganje - obrestno obrestovanje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - neposredna uporaba prava Evropske unije v slovenskem pravu - načelo primarnosti prava EU - varstvo potrošnikov - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - smiselna uporaba določb pravdnega postopka - trditveno in dokazno breme - izvedba listinskih dokazov
V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ in ob smiselni uporabi ZPP (prim. 15. člen ZIZ), kar hkrati pomeni, da mora biti zadoščeno tudi trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - slabotna oseba - sprememba pravne opredelitve dejanja na drugi stopnji
Posebna ureditev za slabotne otroke v drugem odstavku 173. člena KZ-1, kaže, da zakonodajalec vseh oseb, mlajših od 15 let, ne šteje za slabotne. Slabotnost otroka v pomenu, kot ga uporablja kazenski zakonik je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 352/2007 z dne 29. 11. 2007).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da oškodovanke v konkretnem primeru niso slabotne osebe. Pravilno je pojasnilo, da so otroci kot osebe, mlajše od 15 let, varovane že z določbami 173. člena KZ-1, ter da za slabotnost osebe kot kvalificirane oblike po tem členu ne zadošča zgolj starost otroka. Vezano na to je utemeljeno izpostavilo, da mora biti slabotnost kot kvalifikatorna okoliščina zelo očitno podana in ne sme iti zgolj za slabotnost, ki je sicer običajna za otroke do 15. leta starosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00085617
ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4, 24/4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3. ZPotK-2 člen 52, 52/1, 52/5. OZ člen 88, 88/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - sklenitvena pogodbena faza - pogoji za konverzijo - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča, oblikovana v praksi domačih sodišč in SEU, pritožnika utemeljeno grajata presojo sodišča prve stopnje, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja ustrezno izpolnila. Dejstva na strani toženke (da je njena uslužbenka tožnikoma predstavila kredit v EUR in CHF, da ob tem nobenemu kreditu ni dajala prednosti, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere ter da ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb) in tožnikov (da sta razumela mehanizem uporabe tuje valute ter se na abstraktni ravni zavedala valutnega in obrestnega tveganja, torej da sta razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal)), ne utemeljujejo zaključka, da sta tožnika razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka tožnika opozorila na vsa znana in predvidljiva tveganja. Toženka je tožnikoma predstavila gibanje tečaja v preteklih letih, ko je bil izražen trend v prid EUR (torej v korist kreditojemalcem) - tožnika sta bila torej seznanjena le z zanju ugodnim trendom. Zaključka, da jima je bilo valutno tveganje predstavljeno na način, da sta lahko razumela dejansko tveganje, ki sta mu izpostavljena v 20 - letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute, ne utemeljuje niti dejstvo, ki mu je sodišče prve stopnje dalo odločilno težo, in sicer, da sta bila tožnika že ob sklenitvi kreditne pogodbe izrecno (ustno, s strani bančne uslužbenke) opozorjena na možnost konverzije kredita (vsake tri mesece).
V zvezi z navedbo iz odgovora na pritožbo o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka).
lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
zavrnitev tožbenega zahtevka - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zavarovalnica kot pravdna stranka - odškodninska odgovornost zavarovanca - kolesar - padec s kolesom - hitrost vožnje - prilagoditev hitrosti vožnje - luknja na cestišču - vzdrževanje ceste - sanacija ceste
Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 21, 21/1, 21/1-b(i), 23. ZMZPP člen 52, 57. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
spor z mednarodnim elementom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pristojnost slovenskega sodišča - delodajalec - stalno prebivališče - kraj opravljanja dela
Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo. V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).
ZRTVS-1 člen 3, 4, 8, 8/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
razlika v plači - dejansko opravljanje drugega dela - novinar - manjšinska narodna skupnost - TV oddaja - urednikovanje televizijske oddaje - obveznosti RTV organizacije
Tožnik ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik voditelj v Uredništvu A. v Regionalnem RTV centru B. Zahteva, da mu toženka omogoči delo na tem delovnem mestu ter mu za obdobje, ko je opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu voditelj osrednjih oddaj izplača razliko v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da oddaji C. in D., ki potekata v italijanskem jeziku (eden izmed uradnih jezikov Republike Slovenije le na območju obalnih občin), nista osrednji informativni oddaji, saj nista namenjeni celotnemu območju Slovenije in niti ne vsem prebivalcem Slovenije.
Pri presoji, ali sta C. in D. osrednji informativni oddaji, ni pomembno, ali sta oddaji namenjeni celotnemu območju Slovenije in vsem prebivalcem Slovenije. Narodnostni program mora preko prizemeljskega omrežja prekrivati 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti. S tega vidika je oddaja C. primerljiva oddaji E. ob ... uri na ... programu TV F., saj gre za dnevnoinformativno oddajo, ki obravnava zunanjo in notranjo politiko, lokalne novice, gospodarstvo, kroniko, kulturo ipd.
ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353. OZ člen 131. ZDR-1 člen 179, 179/1.
poškodba na delu - padec na stopnicah - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - ustrezna delovna obutev - škodni dogodek - nepotreben dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izključna odgovornost oškodovanca - naključje, ki se je primerilo eni stranki
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne za uporabo, s protizdrsno zaščito, osvetljene in z ograjo. Dokazni predlog za pridobitev fotografij vseh stopnic na oddelku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepozen, saj ga je tožnik podal šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 19. 9. 2023. Četudi bi bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP za izvedbo tega dokaza, pa je takšen dokazni predlog utemeljeno štelo tudi kot nepotreben. Ker se fotografije drugih stopnic z oddelka ne nanašajo na kraj škodnega dogodka, niso relevantne za odločitev v tej zadevi.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi trditvami, da je prva toženka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, s tem, ko mu ni zagotovila primerne obutve, imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. O poteku škodnega dogodka se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, za kar ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno ugotovilo odločilna dejstva o poteku škodnega dogodka. Pritožbeno vztrajanje, da je do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po stopnicah brez zagotovitve primerne obutve nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, je neutemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost neutemeljeno prevalilo na tožnika. Pravilno je presodilo, da potek dogodkov ne utemeljuje niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje nevarnosti prenašanja škatel po stopnicah, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot enostavno opravilo. Pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 130/2013, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca in vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, so relevantna tudi v tem primeru.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00081285
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 360, 360/1. ZZ člen 36, 36/1. ZRTVS-1B člen 11, 22.
zavrženje tožbe - pravni interes - pravna korist - generalni direktor - javni razpis - delovno mesto
V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).
upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo - datum začetka izplačevanja - datum pridobitve pravic - dodatek za pomoč in postrežbo - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - celovita dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - dokazni sklep
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2).
Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine.
Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po pomoči in postrežbi, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in posledično ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice že z izpodbijano dokončno odločbo, je utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.
Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. V kolikor razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne navede, to predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in nikjer ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. S takšnim postopanjem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.
stroški postopka - socialni spor - pripravljalna vloga - potrebnost
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.
gospodarski spor majhne vrednosti - sklepčnost tožbe - dovoljeni pritožbeni razlogi - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - višina tožbenega zahtevka - nedovoljene pritožbene novote - kreditna pogodba - plačilo obveznosti
Toženka s pritožbenimi navedbami glede graje posameznih postavk, ki jih tožnica vtožuje, izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
Nedopustnih pritožbenih novot pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o potrebnosti posameznih pripravljalnih vlog ni skrbno presodilo tudi njihove koristnosti z vpogledom v posamezno vlogo in njeno vsebino ter na podlagi tega za vsako posebej ugotovilo, ali je bila za pravdo potrebna. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo 155. člena ZPP pravilno priznalo kot potrebne stroške prvi toženki nagrado za četrto pripravljalno vlogo, drugi toženki nagrado za drugo pripravljalno vlogo in prvemu stranskemu intervenientu za četrto pripravljalno vlogo ter drugemu stranskemu intervenientu stroške edine pripravljalne vloge. Te vloge so bile potrebne, saj toženki in stranski intervenient odgovarjajo na navedbe tožnice in se dejansko tičejo razmerja med tožnico in toženkama ter stranskima intervenientoma na njuni strani.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081798
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija
Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj), ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema iz prve alineje izreka sodbe C‑742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče C. C. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za pisno izjavo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno očita pritožba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080042
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 317, 371/1, 371/1-9, 371/2, 372, 372-1.
delna sprememba izpodbijane sodbe - premoženjskopravni zahtevek - pravdni postopek - zamudna sodba v odškodninskem sporu - kaznivo dejanje ponarejanja listin - prekoračitev obtožbe - dokazovanje z izvedencem - kršitve določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine
V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.
darilna pogodba - solastniški delež na nepremičnini - preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti - pritožba stranskega intervenienta - preklic darila - pogoji za preklic darila - oblika preklica darila - učinki preklica darila - vrnitev darila kot posledica preklica - nagib za sklenitev pogodbe - kasneje odpadel nagib - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za izpodbojno tožbo
Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen.
Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.