Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/1, 154/3, 158, 158/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - stroški postopka
Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079481
ZKP člen 16, 16/2, 19, 19/1, 168, 168/3, 429, 434. URS člen 29.
predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - načelo akuzatornosti - opis kaznivega dejanja - obvezne sestavine obtožnega predloga
V predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opisano osumljenčevo ravnanje mora torej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, enako kot v obtožnem aktu.
zahteva za obnovo kazenskega postopka - zavrženje zahteve za preiskavo - upravičeni predlagatelj obnove postopka - zahteva vložena v korist obsojenca
Neutemeljena je pritožba tudi, ko trdi, da lahko oškodovanec zahteva obnovo postopka in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 411. člena ZKP, pri čemer je že sodišče prve stopnje v sklepu pravilno obrazložilo, da se obnova postopka lahko zahteva, če je bil kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 410. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni primer, ter da tudi če bi A. A. bil oškodovanec, obnove postopka ne bi mogel zahtevati, saj se obnova postopka lahko zahteva le v korist obsojenca, ne pa v njegovo škodo.
Za dopustnost poslovanja ob nedeljah morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da gre za prodajalno na mejnem prehodu in da površina prodajnega prostora ne presega 200 m². Tak opis je bil tudi v izreku odločbe, saj je prekrškovni organ storilcema očital, da je bila na dan nedelje, 28.8.2022, poslovalnica pravne osebe odprta, čeprav prodajalna ni na območju mejnega prehoda in čeprav je površina presegala 200 m². V opisu so bili tudi konkretizirani vsi znaki prekrška (opisana je bila lega stavbe in navedeno, da površine prodajalne znaša 380 m²) in sta imela storilca možnost obrambe.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izrek o nepristojnosti sodišča po uradni dolžnosti - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev (procesnih predpostavk) za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
prepoved približevanja - prepoved nadlegovanja po telekomunikacijskih sredstvih - namen ukrepa
Po določbi 60. člena ZNPPol prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih. Pojem nadlegovanja je pravni standard, ki ga je treba napolniti ob upoštevanju namena instituta prepovedi približevanja. V okoliščinah, ko je nekomu izrečena prepoved približevanja, pomeni že vsaka namerna kršitev prepovedi nadlegovanje in ni potrebna še neka dodatna kriminalna količina. Namen ukrepa je namreč zagotoviti oškodovanki, da jo oseba, ki jih je izrečen ukrep, ne vznemirja s približevanjem niti fizično niti po komunikacijskih sredstvih.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 31, 71. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 32, 68. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353,. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5.
izmensko delo - Direktiva 2003/88/ES - kolektivna pogodba dejavnosti - trgovinska dejavnost - dodatek za delo v popoldanski izmeni
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi izmenskega dela izhajalo iz Direktive 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje namreč pri opredelitvi izmenskega dela ni upoštevalo le navedene Direktive, pač pa tudi obe v vtoževanem obdobju veljavni Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl. - člen 32 ter Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl. - člen 31), ki sta zavezovali pravdni stranki. Iz vseh navedenih predpisov pa izhaja, da izmensko delo oziroma organizacija delovnega časa v izmenah pomeni, da se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi nočni izmeni po določenem ponavljajočem se vzorcu. Tudi sicer že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni (prim. sodbo VSRS VIII Ips 20/2020).
zavrženje pritožbe - nezadostno število izvodov vloge - priloge vloge - nezadostno število prilog
Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge (prvi odstavek 106. člena ZPP). Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (šesti odstavek 108. člena ZPP). Ker tožnik ni ravnal skladno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 12. 7. 2024 in tako v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni predložil dodatnih izvodov prilog za nasprotno stranko, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožbo na podlagi šestega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
osebni stečaj - stečaj zapuščine - odškodninska odgovornost predsednika uprave - odškodninska terjatev - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve - pripoznava tožbenega zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - enotni sosporniki - nujni sosporniki - razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča
ZFPPIPP v četrtem odstavku 300. člena določa, da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika. Tožeča stranka je zato morala vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve tako proti stečajnemu dolžniku kot proti upniku, ki je terjatev prerekal, sicer bi tožila napačno stranko po materialnem pravu. Ker je glede na navedeno zakonsko določbo treba vložiti tožbo proti vsem, ki so prerekali terjatev, sicer ni mogoče doseči poplačila v stečajnem postopku, sta toženca nujna sospornika. Če namreč tožeča stranka ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in tako ne more v postopku osebnega stečaja doseči poplačila ob razdelitvi stečajne mase.
ZIZ člen 9, 9/3. ZS člen 83, 83/2, 83/3, 83/3-4. ZNP-1 člen 93, 93/1, 93/1-2.
izvršba zaradi izterjave preživnine - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - prepozen ugovor dolžnika
V času poletnega poslovanja sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah, v teh zadevah pa procesni roki tečejo. Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka (torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom), so postopki za varstvo koristi otroka ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori ali spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva. Glede na navedeno je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva predstavlja nujno zadevo, pravilna.
Pritožbeno sodišče zaključuje, da glede na to, da je pritožnica sama zatrdila, da je sprejela ponudbo tožnice z dne 17. 6. 2019, se je s tem za obligacijsko zavezala nasproti tožeči stranki v zvezi s sporno pogodbo. Ponudba tožeče stranke v zvezi z novim izvajalcem je tako le predlog za dopolnitev pogodbe, ki pa je tožena stranka ni sprejela.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev (procesnih predpostavk) za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 2/2, 2/2-b, 2/2-b-i. ZPIZ-2 člen 7-18, 30, 144. ZZVZZ člen 50. ZUTD člen 135. ZDR-1 člen 6, 126, 126/2, 137. ZSDP-1 člen 10. ZVarD člen 1. URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-12. ZS člen 109, 109/1. OZ člen 280, 280/1. ZPP člen 154, 154/2, 155, 158, 158/1, 188, 325, 325/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 358, 358-5,. ZDavP-2 člen 96.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminacija - bolniška odsotnost delavca - sodba SEU - božičnica - podjetniška kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi - plača - pokojninska osnova - obračun in plačilo prispevkov
Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi - kar je v tem členu izrecno zapisano - ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino (torej ne samo ne glede na narodnost, raso, spol,...).
Poslovna uspešnost je fakultativna oblika plačila, kar pomeni, da ni zakonska obveznost delodajalca. Gre za stimulativno obliko plačevanja zaposlenih, ki je v prvi vrsti stvar prostovoljne odločitve delodajalca. Posebna davčna ureditev plačila za poslovno uspešnost iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je namenjena vzpodbujanju delodajalcev k tej obliki plačila. Cilj davčno ugodnejše obravnave izplačil dela plače za poslovno uspešnost pa je bila razbremeniti produktiven in ustvarjalen kader, ki praviloma več prispeva k dodani vrednosti, ustvarjeni v podjetjih. Vendar pa določba 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne posega na področje obračunavanja in plačila prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da se od celotnega plačila za poslovno uspešnost obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost tako delojemalca kot delodajalca, plačilo pa se všteva v pokojninsko osnovo. Zgolj drugačna davčna obravnava te oblike plačila ter dejstvo, da se običajno plača le enkrat letno, po stališču pritožbenega sodišča njegove narave z delovnopravnega vidika ne spreminja.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286b, 353. ZPIZ-2H člen 3, 3/1.
dokupljena doba - odmera prispevkov za socialno zavarovanje - plačilo prispevkov - dokup pokojninske dobe - zavarovalna doba
Določba 3. člena ZPIZ-2H ne posega v vprašanje, od kdaj dalje dokupljena zavarovalna doba, za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in v obdobju od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980, šteje v pokojninsko dobo. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Psp 214/2021 se navedeno obdobje šteje v pokojninsko dobo samo pod pogojem plačila prispevkov in to šele od dne plačila prispevkov dalje. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2021, dne 7. 3. 2021 plačal odmerjene prispevke in od dneva plačila prispevkov mu je toženec obdobje, v katerem je opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic, štel v pokojninsko dobo. Zavzeto stališče izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča6. V primeru naknadnega plačila prispevkov so pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja izpolnjeni šele s plačilom dolga (ex nunc), in ne veljajo za nazaj.
Dokupljeno zavarovalno dobo v skupnem trajanju 3 mesece in 16 dni je toženec skladno s 1. odstavkom 3. člena ZPIZ-2H pravilno upošteval kot pokojninsko dobo brez dokupa, kar pomeni, da je tožnik dopolnil 40 let, 3 mesece in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa. Z novelo ZPIZ-2H je namreč prišlo do spremembe, in sicer tako, da se v primeru dokupljene pokojninske dobe pred 31. 12. 2012, le-ta obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa, kar pa v tej zadevi na odmero pokojnine ni vplivalo. Navedena novela torej ni posegla v pravnomočno odločbo toženca z dne 3. 11. 2017. Le za obdobje od uveljavitve novele dalje je toženec po uradni dolžnosti ugotavljal, ali izenačitev dokupljene pokojninske dobe s pokojninsko dobo brez dokupa, vpliva na odmero pokojnine.
ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/2, 134, 134/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355, 355/1.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminatorno obravnavanje - odsotnost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
zahteva za sodno varstvo - dopolnitev dokaznega postopka - zakonski znaki prekrška
Prekršek po prvi alineji v zvezi s četrto alinejo 38. člena ZIN stori posameznik, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja. Povedano pomeni, da namen prekrška ni zagotoviti spoštovanje gradbenih predpisov, temveč spoštovanje odredb inšpektorjev. Inšpekcijske službe so namreč organizirane v javnem interesu, pogoj za njihovo dejansko učinkovitost pa je spoštovanje inšpekcijskih ukrepov. V odločbi, s katero so mu bili odrejeni inšpekcijski ukrepi in rok za njihovo izvedbo, je bilo jasno zapisano, da pritožba ne zadrži izvršitve. Storilec je s tem, ko odločbe ni upošteval, izpolnil zakonske znake očitanega prekrška. Zato ni pomembno, ali bo odločitev upravnega sodišča morda drugačna.
storilec prekrška - pravna oseba - ekskulpacijski razlog
Nobenega dvoma ni, da mora voznik, ki je zadolžen za vozilo, opozoriti, da vozilo ni tehnično brezhibno, vendar to ne pomeni, da pravni osebi (lastnici vozila in delodajalki) v zvezi s tem ni treba storiti ničesar, posebej še, ko gre za pomanjkljivost, ki je po eni strani takoj opazna, po drugi strani pa traja kar nekaj časa, da pnevmatike niso več brezhibne (in ne gre za hipno napako). Kljub temu je bila omogočena vožnja z neustreznimi pnevmatikami. Očitno torej je, da pritožnica nima ustrezno organiziranega nadzora, da bi lahko preprečila tovrstne kršitve. Ker pravna oseba ne more biti neposredni storilec prekrška, določba 14. člena ZP-1 izhaja iz predpostavke, da je neposredni storilec tako tesno povezan s pravno osebo, da dejansko ravna v njenem imenu in za njen račun. Zato se pravna oseba lahko ekskulpira le takrat, kadar bi bilo njeno sankcioniranje neupravičeno in nepravilno. V predmetni zadevi glede na zgoraj povedano ne gre za tak primer.
Sodišče prve stopnje je sledilo materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča, da je tožena stranka tekom pogajanj ravnala nepošteno in to ustrezno povzelo, zato se izpodbijana sodba opredeli do materialnopravne podlage. Prav tako je sodišče prve stopnje napravilo celovito dokazno oceno in logično obrazložilo zakaj je sledilo izpovedbi priče, njeno izpovedbo pa so podpirali tudi listinski dokazi. Pritožba tako ne more uspeti s pavšalnimi očitki, ki v večji meri zgolj povzemajo pravno teorijo in citirajo sodno prakso.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izrek o nepristojnosti sodišča po uradni dolžnosti - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - odločanje o podrejenem zahtevku - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.