OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
URS člen 125. ZASP člen 81, 81/1, 130, 156, 156/4. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-5. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena.
fonogram - radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - pravna praznina - plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov - akontacija - avtorski honorar in nadomestilo - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - izključna pristojnost Ustavnega sodišča RS - vezanost na ustavo in zakon - exceptio illegalis
Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.
Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.
prodaja dela stavbe – neuspešne javne dražbe – nezavezujoče zbiranje ponudb
Dosedanji poskusi prodaje niso bili uspešni. To pomeni, da premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče prodati niti na podlagi primerljivih tržnih cen niti na podlagi morebitne cenitve, saj je cena očitno previsoka oziroma ne ustreza dejanskim razmeram na trgu. V takem primeru je dolžnost upravitelja, da stori vse, da pride do informacij, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje. Tak način je nezavezujoče zbiranje ponudb.
Postopek premestitve tožnika je bil zakonit. Premestitev je bila posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Zato tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi tožnika, ni utemeljen.
Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
ZPP člen 394, 394-2. ZPP člen 163, 163/4, 163/6, 165, 165/3.
obnova postopka - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je dopustilo obnovo postopka, pravnomočno zaključenega z izdajo zamudne sodbe in to zamudno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za dopustitev obnove postopka po 2. točki 394. člena ZPP, saj sta bili tožba in zamudna sodba toženi stranki vročeni nepravilno. V postopku v zvezi s predlagano obnovo sta priglasili stroške obe stranki. Sodišče prve stopnje je o teh stroških odločilo tako, da je stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožniku in da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s to obnovo. Ta odločitev je nepravilna, saj je potrebno pri odločanju o priglašenih stroških za obnovo postopka upoštevati 3. odstavek 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Poleg tega četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP določata, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, med postopkom pa odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Ker je odločitev o stroških postopka obnove odvisna od odločbe o glavni stvari, sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa o teh stroških ne bi smelo odločati. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o stroških obnove postopka pridržalo za končno odločbo, ki bo izdana v tem individualnem delovnem sporu.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njimi kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je odredilo način izvršitve svoje odločitve, in sicer je toženi stranki, ki je nosilka in izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Res je sicer, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Z ZOPRZUJF je povračilo uredil enako za tiste, za katere odločitev o znižanju pokojnine ni postala pravnomočna, kot tudi za tiste, za katere je odločba postala pravnomočna že pred razveljavitvijo drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF.
Odločbo ustavnega sodišča je v konkretni zadevi mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja tudi uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Četudi je bila izpodbijana prvostopenjska odločba o plačilu razlike pokojnine že realizirana v dveh obrokih, pritožnik z realizacijo tega dela obveznosti ni izgubil pravice do odprave odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, izdane na protiustavni zakonski podlagi, saj je zoper navedeno odločitev v predsodnem postopku uveljavljal redno pravno sredstvo. O pritožbi pa še ni bilo odločeno. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00001276
ZKP člen 355, 355/1, 369, 369/1.
laična pritožba - sestavine pritožbe - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena
Sodišče prve stopnje obtoženca ni pozvalo na dopolnitev pritožbe, kot bi moralo, zato je pritožbeno sodišče dovolilo obtožencu, da obrazložitev pritožbe poda na seji pritožbenega senata.
OZ člen 299. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 25.
povrnitev stroškov zdravljenja – nujno zdravljenje – zdravljenje v tujini – višina – zamuda – zakonske zamudne obresti – prevoz pokojnika v domovino
Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski člen 4, 4/2. ZDR-1 člen 9. ZObr člen 93. ZSSloV člen 49, 49/14. ZIZ člen 62.
denarna nagrada - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let - prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Toženec je namreč na tožečo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, nakar sta stranki sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se v III. točki tega sporazuma dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredbe, ne more veljati neodvisno od te določbe. Poleg tega ZDR-1 v 9. členu omejuje avtonomijo strank delovnega razmerja, ko določa, da sta delodajalec in delavec dolžna pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter tudi v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe zakonov, mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Delavec se ne more veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti. Zaradi omejene pogodbene svobode v korist delavca je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo III. točke sporazuma pripoznal dolg do tožeče stranke. Ker je tožencu ureditev iz 4. člena Uredbe v korist, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi, se posledično ni mogel veljavno zavezati k vračilu denarne nagrade.
Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo v isti
upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2012 je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe. Dejansko stanje glede pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine se po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, saj se ni spremenilo dejansko stanje glede obstoja zavarovalne dobe v Sloveniji, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se zahtevek opira. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku tožnikovo vlogo pravilno zavrgla. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006703
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe, se je za preklic pogojne obsodbe odločilo zaradi obsojenčevega odnosa do plačila obveznosti oškodovancema, njegove pasivnosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu možnosti preklica pogojne obsodbe do sedaj oškodovancema niti deloma ni poravnal dolgovanega zneska in ga niti ne namerava, niti ni poskušal stopiti z njima v stik. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da pasivnost obsojenca, opozorilo o možnosti preklica obsodbe ter okoliščina, da ni stopil v stik z oškodovancema za preklic pogojne obsodbe, niso odločilne okoliščine. Odločilna je okoliščina, ki izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev, da obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir.
plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri izplačilu za mesec november 2007 za posebno nagrado, ki ni bila del plače, zato je tožena stranka upravičeno ni upoštevala pri izračunu odpravnine. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Tožena stranka in tožnik sta zaradi predčasne upokojitve tožnika sklenila poseben sporazum o odpravnini, v katerem sta se dogovorila, da tožniku pripada osem njegovih zadnjih bruto plač, ki jih je prejemal pri toženi stranki. Kolektivna pogodba tožene stranke je v 2. odstavku 150. člena določala, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače za to delovno mesto, plače delavca za morebitna napredovanja na delovnem mestu, dela plače za individualno delovno uspešnost delavca ter iz dodatkov, ki niso ovrednoteni v zahtevnosti dela na delovnem mestu ter morebitnega plačila za poslovno uspešnost. Podrobnejše določbe v zvezi s plačilom oziroma nagrado zaradi uspešnega poslovanja družbe pa je vseboval 167. člen kolektivne pogodbe, po katerem je delavec upravičen do nagrade, če družba v tekočem letu uspešno posluje, pri čemer se uspešnost poslovanja meri ob doseganju kapitalske ustreznosti, z izpolnjevanjem planskih nalog, ki jih vsakoletno v skladu s poslovnim načrtom določa Uprava družbe in z doseganjem planiranega kosmatega dobička na nivoju družbe. Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Tožena stranka je plačilo za poslovno uspešnost iz 167. člena kolektivne pogodbe izplačala pri plači za mesec november 2007, in sicer na podlagi sklepa uprave. Glede na sklenjeni sporazum bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačilo za poslovno uspešnost, ki je predstavljalo del plače za mesec november 2007. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku iz naslova plačila odpravnine v celoti ugodilo.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da je bistvena le ugotovitev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo in v okviru te ukinila delovno mesto tožnika ter da tožnik nima ustrezne izobrazbe za zasedbo na novo sistemiziranih delovnih mest (156. člen ZJU). Takšno stališče bi zadostovalo, če tožnik ne bi zatrjeval, da je pri toženi stranki do spremenjenega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter posledično do sporne odpovedi prišlo zgolj z namenom, da se njemu odpove pogodba o zaposlitvi. Četudi je organizacija delovnega procesa in sprejem ukrepov v smeri večje ekonomske učinkovitosti v domeni delodajalca, pa je v primeru trditev, kot jih navaja tožnik (da je kot vodja oddelka opravljal izvorne naloge občine, ki obstajajo v enakem obsegu še naprej; da je tožena stranka za izvajanje tovrstnih nalog sistemizirala nova delovna mesta, za katera je določila izobrazbene pogoje, ki jih tožnik ne izpolnjuje, tako da bo zaposlila nove, neizkušene delavce, medtem ko je tožnika, kljub 20-letnim delovnim izkušnjam, izključila iz delovnega procesa, čeprav se je ob tem sklicevala na smiselnost reorganizacije in nujnost racionalizacije delovnega procesa) potrebno raziskati tudi okoliščine glede vprašanja, ali je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov ali iz utemeljenih razlogov (89. člen ZDR-1), na katere se sklicuje odpoved, torej v smeri zasledovanja boljše organizacije in optimizacije delovnega procesa. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.