Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je v drugem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. (ki je bil njen delodajalec do dne, ko je bila na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev prevzeta k B.B. s. p.), v tem sporu pa zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu, s katerim je A. d. d. sklenil pogodbo o najemu istega poslovnega prostora. Medtem ko je med A. d. d. in B.B. s. p. obstajala poleg najemne pogodbe še pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, pa med A. d. d. in tožencem ni tovrstne povezave, med B.B. s.p. in tožencem prav tako ne. Ne nazadnje je bila tožnica pri B.B. s.p. zaposlena še vse od 29. 4. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj obstoj delovnega razmerja tožnice pri B.B. s.p., brez dejanskega opravljanja dela v spornem lokalu, pri čemer tožnica tudi ni uspela v sporu zoper A. d.d., ne pomeni, da je toženec s tem, ko je postal najemnik lokala, postal tožničin delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podlage za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri tožencu in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
zakupna (najemna) pogodba - pogodbeni namen - obveznost plačila najemnine
Brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja (ki bi ga tožnik po pridobitvi moral izročiti tožencu, da bi lahko slednji pričel na zakonit in pogodbeno dogovorjen način urejati v najem oddano zemljišče in bi s tem nastopili tudi pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja) toženec ni mogel in ni smel začeti izvajati dejavnosti predelave gradbenih odpadkov na izročenem zemljišču, kar pomeni (kot je to prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je bila tožencu onemogočena uporaba spornega prostora (zemljišča) v skladu z jasno izraženim pogodbenim namenom in pravno naravo najemne pogodbe. Če pa ni zagotovitve možnosti rabe (na zakonit in dogovorjen način), ne nastopi tudi obveznost plačila najemnine.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.
ZDDV-1 člen 33, 33/1, 40, 40/1. ZPP člen 184, 184/1, 286.
sprememba tožbe - navajanje novih dejstev in dokazov - prekluzija - obračun DDV glede na čas opravljene storitve
Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
- V skladu z ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - komisija
Tožnica je kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Tožnica ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vodje odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano. Tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.
URS člen 22, 23, 23/1, 29. ZKP člen 18, 18/2, 214, 214/1, 215, 215/1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8.
odredba za hišno preiskavo – obrazložena sodna odločba – pravica do poštenega postopka – enako varstvo pravic – pravica do sodnega varstva – pravna jamstva v kazenskem postopku – razveljavitev sodbe – bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Obrazložen predlog za odreditev hišne preiskave preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za hišno preiskavo in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Sklicevanje na predložene dokumente policije oz. tožilstva ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo dejansko izpolnjeni.
začasna zadržanost od dela – bolniški stalež - nadomestilo
Tožnik od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013 ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker ni imel lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, mu kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 v spornem obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013, nadomestila ni mogoče priznati. Za čas od 1. 12. 2012 do 30. 12. 2012, torej 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, mu je nadomestilo po 2. odstavku 34. člena ZZVZZ priznal že toženec. Gre za t. i. administrativni stalež, ki pripada zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Za nadaljnje prejemanje nadomestila, od 31. 12. 2012 dalje, ko tožnik ni bil obvezno zdravstveno zavarovan, pa ni pravne podlage.
ZDSS-1 člen 63, 63/2, 72, 72/1, 75. ZUP člen 87, 87/2, 97, 98, 98/1. ZPP člen 224.
začasna nezmožnost za delo - bolezen - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev
Vročilnica iz 2. odstavka 87. člena ZUP ima v socialnem sporu naravo javne listine iz 224. člena ZPP. Kot takšna dokazuje, da je bilo pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno, dovoljeno pa je dokazovati nasprotno.
Vendar zgolj z zatrjevanjem, da pisanje oziroma sporni odločbi nista bili vročeni naslovniku, torej tožniku, in le na podlagi laične primerjave podpisov, saj sodišče nima strokovnega znanja grafologa, ter ob pomanjkanju dokazov o zatrjevani odsotnosti tožnika, vročilnice ni mogoče ovreči. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, v potrditev navedb, da sta zaradi njegove odsotnosti sporni vročilnici podpisala tast oziroma tašča, ni podal nobenega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je zato najmanj preuranjeno zaključilo, da odločbi tožene stranke nista bili vročeni tožniku dne 29. 4. 2014 in 18. 4. 2014, in nadalje sprejelo tudi zmoten oziroma preuranjen zaključek, da se je z njima seznanil šele tekom sodnega postopka. Prvostopenjsko odločbo je tožnik predložil sam s pripravljalno vlogo oziroma spremembo tožbe in je ni izpodbijal pred zdravstveno komisijo. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se na podlagi 1. odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. V primeru pomote je torej potrebno ugotoviti, kdaj je bilo naslovniku pisanje dejansko izročeno. Od tedaj dalje teče tudi rok za vložitev pritožbe oziroma tožbe. Zato je
pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – likvidnostne težave – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – trditveno in dokazno breme
Toženka ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temeljijo na dopisu banke), da ima prilive na račun in da v letošnjem letu ni bilo blokad na računu. Ob takih dejanskih ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, tudi pritožbeno sodišče ne more (materialnopravno) presoditi drugače: takojšnje plačilo sodne takse v višini 33,00 EUR ne bo ogrozilo dejavnosti toženke.
starostna pokojnina - odmera - dohodek, za delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.
prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je opravljal delo pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju kot oblikovalec zvoka. Tožnikovo delo za toženo stranko ni bilo nepretrgano, kontinuirano. Tožena stranka je pri organizaciji dela docela upoštevala tožnikovo pripravljenost za delo in se prilagajala njegovim obveznostim (glede študija in ansambla), pri čemer tožnik poslovno ni sodeloval izključno s toženo stranko. Po drugi strani pa tudi na strani tožene stranke ni bilo konstantne potrebe po tožnikovem delu. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni obstajalo delovno razmerje, pač pa poslovno sodelovanje, zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
OZ člen 83. ZPDI člen 1. ZDR člen 172. ZJU člen 16.
vračilo stroškov izobraževanja - pogodba o izobraževanju - stroški izobraževanja
Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.