ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. OZ člen 619. ZDR-1 člen 5, 5/2, 9, 61, 61/1, 62, 62/6.
obstoj delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - zaposlitev pri drugem delodajalcu - zmotna uporaba materialnega prava - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje pri drugi toženki s sklenitvijo dogovora o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ni zakonito prenehalo. Od prenehanja delovnega razmerja od druge toženke kot (dejanskega) delodajalca utemeljeno uveljavlja priznanje delovnega razmerja in s tem povezane pravice.
Na bistvo pritožbene graje je sodišče prve stopnje odgovorilo s prepričljivimi argumenti, zakaj prepoznanega obstoja preslepitvenega namena v zvezi s prevzetim poslom dejstvo, da je obdolženi najel ter tudi plačal gradbeni oder, ne more omajati in posledično tudi ne razbremeniti očitka storitve kaznivega dejanja. Poudariti je namreč, da je preslepitev sicer abstrakten, pomensko odprt pojem, ki je v danem primeru vsebinsko podprt z ugotovljenimi konkretnimi ravnanji obdolženca, ki jasno in nedvoumno obeležujejo preslepitev.
ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82, 82/1, 82/1-1. ZUP člen 7, 8.
varstveni dodatek - spor polne jurisdikcije - kasatorično pooblastilo - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek
Res je, da sodišče v sodno socialnih sporih po odpravi upravnih odločb praviloma samo odloča tudi o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Torej razsoja v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa lahko ob odpravi upravnega akta naloži izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Prav slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41, 41/1, 41/2, 41/3, 41/4, 41/5.
stroški in nagrada izvedenca
Pritožbene navedbe o preuranjenosti sklepov o odmeri nagrade niso utemeljene, saj že sam pristop izvedenk na narok terja priprave, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se jima plačilo prizna tudi v primeru preložitve naroka.
Tožnica uveljavlja plačilo zavarovalnine za primer operacije karpalnega kanala v višini 5.000,00 EUR. Že iz naslova police sledi, da zavarovanje ne krije vseh bolezenskih stanj, niti operacij, ampak le operacije zaradi težjih bolezni. Če tožnica niti police ni prebrala, ampak jo je samo preletela, kot je izpovedala, mora posledice svojega malomarnega ravnanja nositi sama.
ZPP člen 213, 287. ZPIZ-2 člen 42, 42-2, 52, 52/1, 52/1-1. URS člen 2, 50, 156.
družinska pokojnina - minimalna pokojninska doba
Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so javnopravne narave in določbe ZPIZ-2 kogentnega značaja, zato pravice niti ob pomanjkanju enega dne pokojninske dobe ni dopustno priznati.
ZObr člen 92, 92/2, 92/5, 93, 93/2. OZ člen 372, 372/1. ZSSloV člen 57, 57/5.
vračilo stroškov usposabljanja - vojaška oseba - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da nadomestilo plače za čas usposabljanja in izobraževanja ne predstavlja stroškov usposabljanja in izobraževanja.
URS člen 14. ZKP člen 402,402/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 1, 19, 19/2.
stroški pooblaščenega zagovornika
Pritožbeno sklicevanje na primerjavo plačila dela odvetnikov in izvedencev ni utemeljeno, saj iz 1. člena OT izhaja, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve. Pritožba tako povsem prezre, da storitve izvedencev bazirajo na drug(ačn)i pravni podlagi, in sicer na Zakonu o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ter Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Različen pravni temelj je torej razlog, čemu opravljanja in posledično vrednotenja odvetniških in izvedenskih storitev ni mogoče primerjati na način, za katerega se skozi pritožbena izvajanja zavzema zagovornica.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 17/2-1, 19, 19/1, 21, 21/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 280, 280/1. ZDoh-2 člen 125, 125/3.
izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določljivost obveznosti - bruto ali neto znesek - pravilna izpolnitev obveznosti - davčne stopnje - plačnik davka - formalna legaliteta
V izreku sodbe sicer res ni opredeljeno, ali gre za neto ali bruto znesek, je pa iz obrazložitve sodbe razvidno, da gre za bruto znesek, prav tako pa je višje sodišče v sodbi, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, jasno in izrecno zapisalo, da vtoževani znesek predstavlja bruto znesek. Da gre za bruto znesek, je nenazadnje nesporno tudi med samima strankama tega postopka, tudi če to v obeh navedenih sodbah ne bi bilo izrecno pojasnjeno, pa je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, ta znesek predstavlja bruto znesek (če v sami sodbi ni izrecno določeno drugače).
Stopnje davkov in prispevkov so kogentno določene v veljavni zakonodaji, ki je javno objavljena in zato velja neizpodbojna pravna domneva, da je znana vsakomur, hkrati pa to pomeni, da je terjatev na ta način dovolj določena in se dolžnikove nasprotne navedbe ter navedbe o neizvršljivosti sodbe izkažejo za neutemeljene.
Ko je dolžniku naloženo plačilo bruto zneska, obveznost ob upoštevanju kogentne davčne zakonodaje in prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika veljavno izpolni tako, da del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon (na ustrezne podračune), preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
KZ-1 člen 314, 314/2. ZKP člen 358, 358-1, 383, 383/1, 383/1-2.
povzročitev splošne nevarnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ogrozitveno kaznivo dejanje - kvalificirana oblika - abstraktna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - namen zastraševanja - ogrožanje varnosti ljudi - oprostilna sodba
Zakonski znak glede posebnega namena storilca, ki je navsezadnje razlog, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za obstoj katerega zadostuje že abstraktna nevarnost, mora biti v opisu dejanja tudi primerno konkretiziran.
Kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1 se uvršča v skupino ogrozitvenih kaznivih dejanj. S tem kaznivim dejanjem je varovan značilno splošno dostopen prostor, javen prostor in s tem varnost splošne javnosti in ne zgolj posameznega konkretnega abstraktno ogroženega oziroma konkretno ogroženega človeka ali več ljudi. To torej pomeni, da mora biti ogrožena varnost individualno nedoločenega števila oseb oziroma posamezne, vendar individualno nedoločene osebe, ali pa individualno določenega, toda neomejenega kroga oseb.
Na ravni zahtevanega dokaznega standarda je tudi izkazano, da naj bi obdolženi tujce prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, ki ni namenjen prevozu potnikov, kjer ni bilo sedežev, varnostnih pasov ali primerne opore, pri čemer naj bi tujci sedeli na tleh tovornega dela, tesno drug ob drugem, ko naj bi bil tovorni del vozila zaprt in opremljen le z manjšim zračnikom brez ventilatorja na vratih in odprtino na dnu, namenjeno opravljanju fizioloških potreb. Tako so izkazane okoliščine, ki zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pot potekala zlasti po avtocestah, kjer so hitrosti višje, izkazujejo visoko intenziteto nevarnosti za življenje in zdravje ljudi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00068773
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 12, 12/2, 18, 18/2, 67, 67/2, 70, 70/2, 371, 371/2, 371/11. KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pravica do formalne obrambe - pravica do poštenega sojenja - zaslišanje obremenilne priče - prisotnost zagovornika - izločitev dokazov
Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazni predlog državne tožilke, da bi prebralo zapisnike o zaslišanju treh tujcev, ki so bili zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih opravil pred dežurno preiskovalno sodnico, saj obdolženi v tistem času še ni imel zagovornika. Sodišče prve stopnje tako sodbe ni oprlo na izpovedbe navedenih prič, saj gre za obremenilne priče, ki so bile na sodišču zaslišane brez prisotnosti obtoženčevega zagovornika. Ker sodišče na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 12. člena, drugim odstavkom 67. člena in drugim odstavkom 70. člena ZKP.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti zapisnike o izjavah tujcev, ker so bili le-ti zaslišani brez navzočnosti zagovornika. Ti zapisniki ne predstaljajo nezakonitih dokazov v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, saj niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin niti ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Ker pa ob zaslišanju tujcev obtožencu ni bilo omogočeno zaslišanje tedaj obremenilnih prič s pomočjo zagovornika, je bila odločitev prvostopnega sodišča, da na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, pravilna in zakonita.
Izvrševanje služnosti je pravno urejeno v določbi 219. člena SPZ. Po prvem odstavku navedene zakonske določbe se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Zato je lahko izvrševanje dejanske oblasti nad služečo stvarjo predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu.
Po ustaljeni sodni praksi vsako poseganje v stvarno služnost še ne (more) pomeni(ti) tudi posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. To je (lahko) le takšno ravnanje, ki služnostnega upravičenca znatneje ovira pri izvrševanju njegove omejene stvarne pravice; poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva; vsaka (neznatna) sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja ali odvzema posesti v pravnem smislu (32. člen SPZ).
Enoten psihični odnos obdolženca se izkazuje v zakonskem znaku koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Dejstvo, da je obdolženec v obdobju približno dveh mesecev v okviru štirih različnih dogodkov odtujil več predmetov, jasno izkazuje njegov koristoljubni nagib in s tem tudi njegovo odločitev kontinuirano izvrševati ista kazniva dejanja. Za presojo obdolženčeve koristoljubnosti in s tem njegovega enotnega psihičnega odnosa ni bistven njegov vsakokratni motiv, ki ga je vodil v protipravno pridobivanje premoženjske koristi.
V okviru presoje časovne povezanosti je treba upoštevati tudi pogostnost izvršitev. V obdobju približno dveh mesecev je obdolženec izvršil kar štiri dejanja. Upoštevaje še okoliščino, da je izvrševanju teh dejanj botroval njegov socialni status, ni mogoče trditi, da je šlo za tako dolgo obdobje, ki bi predstavljalo časovno diskontinuiteto.
Glede na to, da so bila vsa štiri dejanja izvršena v B., je krajevna povezava podana. Dejanja so sicer bila izvršena na dveh različnih krajih, vendar se oba kraja nahajata v istem naselju, zato ni mogoče trditi, da gre za popolnoma drugi lokaciji. Prav tako so bila vsa dejanja izvršena v samopostrežnih trgovinah. Podrobnosti v okviru posameznih izvršitev za to presojo niso tehtnega pomena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077408
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 7/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
poziv na dopolnitev tožbe - prekluzivni rok - vročanje odvetniku v poštni predal - osebno vročanje pisanj odvetniku - nepravilnosti pri vročanju - kršitev načela kontradiktornosti postopka
V prvem odstavku 142. člena ZPP res ni določeno, da se mora pozivni sklep za popravo oziroma dopolnitev tožbe stranki vročiti osebno, vendar drugi odstavek istega člena določa, da se druga pisanja vročajo osebno, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebna zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost. V obravnavanem primeru je razlog za večjo skrbnost brez dvoma podan.
Neosebna vročitev pozivnega sklepa za popravo oziroma dopolnitev tožbe ni primerna, posledično pa predpostavka za nastop posledice iz četrtega odstavka 108. člena ZPP ni izpolnjena.
ZPP člen 11, 154, 155, 163, 163/4, 165, 165/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4, 19.
poseben sklep o višini stroškov - potni stroški stranke - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča - skrbnost ravnanja stranke - odločanje o stroških po načelu uspeha - pravnomočna odločitev o glavni stvari
Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna, ali da gre za zlorabo. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
ZIZ člen 171. ZPP člen 270, 270/1, 270/1-8, 270/3.
pristop k izvršbi na nepremičnino - razdružitev postopkov - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba
Izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za samostojno vodenje predmetne zadeve po vsebini predstavlja odločitev o združitvi oziroma razločitvi postopka in gre torej za odločbo, ki se nanaša na vodstvo postopka, oziroma za sklep procesnega vodstva. Zoper take sklepe pa glede na izrecno določbo tretjega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni pritožbe.
ZIZ člen 6, 6/4, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 226, 227. ZPP člen 4, 339, 339/2, 339/2-1.
ugovor zoper sklep o izvršbi - pristojnosti strokovnega sodelavca - narok - izvajanje dokazov - načelo neposrednosti
Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da po odredbi sodnika vodi narok v smislu četrtega odstavka 6. člena ZIZ, še ne pomeni, da lahko na podlagi tako izvedenega naroka potem končno odločitev o zadevi sprejme sodnik, ki na naroku ni bil navzoč, saj na tak način ni mogoče udejaniti načela neposrednosti oziroma na tak način tega načela ni dopustno prebiti.
Ker je izpodbijano odločitev sprejela sodnica, ki na narokih za obravnavo ugovora, na katerih je strokovna sodelavka izvajala dokaze, ni sodelovala in tam niti ni bila prisotna, je prišlo do kršitve načela neposrednosti, na kar utemeljeno opozarja upnik v pritožbi, hkrati pa je sklep zaradi opisane napačne sestave sodišča pri odločanju obremenjen tudi s kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero višje sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00069711
ZIZ člen 13, 40, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (1994) člen 22, 22/2, 22/2-2.
izvršba na podlagi tuje odločbe - popolnost predloga za izvršbo - neopredelitev do odločilnih dejstev
Upnik so bili pozvani k dopolnitvi predloga za izvršbo tako, da sodišču glede na 2. točko drugega odstavka 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah predložijo potrdilo pristojnega tujega sodišča oziroma drugega organa o pravnomočnosti sodbe po pravu države, v kateri je bila izdana, potrdilo o izvršljivosti pod prejšnjo alinejo navedene odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana, in potrdilo, da je bila stranka, ki ni sodelovala v postopku, zoper njo pa je bila izdana odločba, skladno z zakonom države, ki je odločbo izdala, pravilno in pravočasno vabljena na obravnavo; v primeru, da je stranka procesno nesposobna, pa tudi potrdilo, da je bila pravilno zastopana.
Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni v ničemer opredelilo do navedb upnikov, da jim hrvaško sodišče zahtevanega potrdila ne izda in da očitno ocenjuje, da je zahtevi iz 2. točke drugega odstavka 22. člena Pogodbe zadoščeno že s predložitvijo prvostopenjske sodbe s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti v povezavi z drugostopenjsko sodbo, iz katere izhaja, da v postopku niso bile zagrešene nobene procesne napake, stranke pa so v postopku sodelovale, saj sta se dolžnika na sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožila, a je bila njuna pritožba kot neutemeljena zavrnjena, prav tako pa iz drugostopenjske sodbe ni razvidno, da dolžnika ne bi bila pravilno ali pravočasno vabljena na obravnavo ali da bi bila procesno nesposobna in v tem primeru nepravilno zastopana. Take navedbe bi lahko bile pravno odločilne za presojo izpolnitve pogojev iz 40. člena v zvezi s 13. členom ZIZ oziroma za presojo popolnosti predloga za izvršbo.