Tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).
V skladu z 2. členom Statuta PMSNS je pravna oseba javnega prava, A. A. pa je njen zastopnik, zato v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZIntPK gre za dejavnost, ki po zakonu ni združljiva z opravljanjem javne funkcije. Poslanci Državnega zbora RS niso izvzeti iz sistemske ureditve v ZIntPK, katere namen je ustvariti enotni in celoviti pravni okvir na področju integritete in preprečevanja korupcije. V posledici ugotovljene nezdružljivosti je bilo v skladu z 29. členom ZIntPK odločeno, da se poslancu izda opozorilo za odpravo nezdružljivosti.
Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena.
Tožnica sama ne prereka ugotovitve, da preko oddaljenega dostopa dostopa do programa "Alarm" in spremlja dogajanje na lokacijah, kar pomeni, da dejansko na programu "Alarm" stalno spremlja dogajanje oziroma stanje na varovanih lokacijah in dejansko izvaja naloge operaterja VNC. S tem posredno potrjuje ugotovitve inšpekcijskega postopka glede izvajanja nalog operaterja VNC. Okoliščina, da tožnica svojega ravnanja ne vidi kot izvajanje nalog operaterja VNC, ne spremeni dejstva, da te naloge dejansko izvaja, saj oddaljen dostop do programa "Alarm" po presoji sodišča omogoča nemoteno opravljanje dela na enak način kot to zagotavlja upravljanje z VNC.
Iz druge povedi tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1 je jasno razvidno, da mora biti sodelovanje drugega imetnika licence razvidno iz pogodbe ali dodatka k pogodbi. Glede na nesporno ugotovitev, da tožnica nima licence za izvajanje storitev VNC, bi zato morala v vseh pogodbah oziroma dodatkih k pogodbam navesti, da pri opravljanju zasebnega varovanja sodeluje tudi drug imetnik licence (pogodbeni partner).
Z naročniki lahko tožnica sklene dodatke k pogodbi, ki, če bodo urejali le seznanitev naročnikov s sodelovanjem pogodbenega partnerja pri upravljanju z VNC, ne bi smeli predstavljati takega obsega dodatnega dela, da ga tožnica ne bi mogla izvesti v določenem ji roku. Pri tem ne gre pozabiti, da je obveznost navedbe imetnika posamezne licence, ki sodeluje pri varovanju, v javnem interesu
Tožnik je imel na podlagi veljavno vročenega poziva že tekom upravnega postopka možnost podati trditve v tej smeri in obrazložiti svoje stališče. Stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), zato tožnik s temi trditvami, podanimi šele v upravnem sporu, ne more uspeti.
Tožnik torej pozivu organa za BPP za dopolnitev vloge za brezplačno pravno pomoč ni sledil in dopolnil vloge za brezplačno pravno pomoč niti mu ni ugovarjal. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tako ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje, zaradi česar jo je organ za BPP na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP utemeljeno zavrgel.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se toženka opredelila do povzetih tožnikovih navedb. V zvezi s tem je zapisala le, da jim težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal tako zaposlene kot tudi druge stanovalce. Razlogov, ki so privedli do teh zaključkov, toženka ni pojasnila, čeprav bi po presoji sodišča to morala storiti. Takšna preskopa obrazložitev izpodbijanega sklepa kaže na to, da toženka dejanskega stanja predmetni zadevi niti ni ugotavljala.Iz izpodbijanega sklepa torej niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.