ZSDU člen 82, 82/1, 82/2, 83, 83/1, 83/2, 83/3, 84. ZGD-1 člen 256, 268, 268/2. ZDSS-1 člen 45, 45/2.
imenovanje delavskega direktorja - odpoklic delavskega direktorja v upravi družbe - nadzorni svet - svet delavcev - upravičeni predlagatelj
Iz prvega odstavka 82. člena ZSDU izhaja, da je za imenovanje delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj kandidata za delavskega direktorja. Iz smiselne uporabe te določbe izhaja pravilo, da je za odpoklic delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj odpoklica.
Ni utemeljena smiselna uporaba določb 83. člena ZSDU, po kateri bi delovno sodišče v kolektivnem delovnem sporu lahko odpoklicalo delavskega direktorja. Imenovanje delavskega direktorja s strani sodišča je pogojeno z neuspešno drugo fazo, tj. z neuspelo določitvijo skupnega kandidata oziroma z neuspelim imenovanjem kandidata, katerega je v medsebojnem usklajevanju skupno predlagal odbor, ki se je v ta namen posebej oblikoval iz predstavnikov lastnika in sveta delavcev. V primeru odpoklica delavskega direktorja pa druge faze že po naravi stvari ni mogoče izvesti.
nedopustnost izvršbe - nepremičnina - sestavina - pritiklina - prostori za dejavnost kinodvoran
Zarubljena oprema (privijačeni stoli, platna in zvočniki ter projektor) tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjuje standard splošnega prepričanja v smeri takšne soodvisnosti in organske povezanosti s kinodvoranami, da gre za sestavine nepremičnine. Povedano drugače, kinodvorane brez platen, stolov, zvočnikov in projektorja, niso več kinodvorane. Niso kompletne, ampak so le goli, prazni prostori.
ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343a, 351, 351/2, 358, 358-5, 359.
plačilo uporabnine - brezplačna pravna pomoč - odločanje o brezplačni pravni pomoči - odmera stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - stroški izplačani iz proračuna sodišča - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - nadomestni sklep - kršitev načela prepovedi reformatio in peus
Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo stroškov, ki so bili plačani iz proračuna za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 629,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje želelo popraviti z izdajo delnega nadomestnega sklepa in kar je središčna ost pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti stroški izvedencu priznani in plačani ter da so bili založeni iz proračunskih sredstev. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da (tudi) v tem delu ni bilo zakonske podlage za izdajo delnega nadomestnega sklepa iz 343.a člena ZPP, zmotne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu sprejelo na podlagi pritožbe toženca in da je s tem kršilo prepoved reformationis in peius iz 359. člena ZPP ter da sodišče prve stopnje s sklepom ne bi smelo naložiti tožencu, da plača v proračun tudi te stroške. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 46. člena ZBPP odločilo o teh stroških po uradni dolžnosti. Na podlagi te zakonske določbe je sodišče, ki vodi postopek, dolžno po uradni dolžnosti upoštevati vse stroške, ki so bili izplačani iz proračuna iz naslova brezplačne pravne pomoči in ni vezano na zahteve oziroma priglašene stroške stranke. Pri tem se odločba, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov, ki pripada RS. Sodišče prve stopnje je dolžno odločiti o vseh stroških, ki so bili plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči tudi iz razloga, ker priznane stroške državno odvetništvo lahko izpodbija v upravnem postopku. Nosilec terjatve je namreč Republika Slovenija, ki v postopku ni sodelovala in ni prejela odločbe, s katero bi bilo odločeno o povrnitvi stroškov izvedenca, ki so bili med pravdo plačani iz proračuna RS. Tudi časovni okvir izdaje sodbe in izpodbijanega sklepa je znotraj roka terjatve, ki jo ima Republika Slovenija zoper toženca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085803
ZIZ člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-4. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - postopek zavarovanja terjatve - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - narok v postopku izdaje začasne odredbe - (ne)izvedba predlaganih dokazov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Trditveno in dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo, je na toženki. Ker iz toženkinih ugovornih trditev diametralno nasprotno trditvam tožnika izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085847
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. DZ člen 67, 83, 83/1. OZ člen 86, 94, 255. ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - skupno premoženje - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izigravanje upnikov - skrivanje premoženja pred upniki - ničnost sporazuma - izbrisna tožba - paulijanska tožba (actio pauliana) - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - solidarna obveznost zakoncev - aktivna legitimacija - zaznamba spora - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost sklepa - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonska domneva o enakosti deležev na skupnem premoženju
Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli).
V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo, saj bi bilo v nasprotnem sodno varstvo iz ničnostne tožbe povsem izničeno in izvotljeno.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica v postopku zavarovanja možnost dokazovati verjetnost obstoja terjatve tudi po zahtevku iz 83. člena DZ. Pritrditi ji namreč gre, da do pridobitve pravnomočne sodbe, na podlagi katere bi lahko po prvem odstavku 83. člena DZ zahtevala določitev deleža dolžnika, to je drugega toženca, na skupnem premoženju, lahko mine daljše časovno obdobje, v katerem bi prva toženka lahko s premoženjem, na katerem ima izključno lastninsko pravico (čeprav tožnica trdi, da gre za skupno premoženje), razpolagala in ga odtujila ter tožnica brez zavarovanja na to premoženje ne bi mogla poseči.
Glede razmerja med začasno odredbo in zaznambo spora je po oceni pritožbenega sodišča starejša sodna praksa, da zaznamba spora v celoti izključuje pravico do začasne odredbe, presežena.
Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost).
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434. ZPP člen 199, 199/1, 214, 214/2.
najem nepremičnine - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - odplačevanje posojila za nepremičnino - prevzem dolga - pogodba o prevzemu dolga - privolitev upnika k pogodbi o prevzemu dolga - konkludentna privolitev v prevzem dolga - pogodba o prevzemu izpolnitve - intervencijski interes - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe
Domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.
odškodninska odgovornost - metodološki napotek - vmesna sodba - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - soprispevek tožnika - deljena odgovornost
Glede na trditve tožnika je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 186. člena OZ o splošni odgovornosti več oseb za isto škodo, ki določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.
Toženci tudi zgolj z vztrajanjem o nedokazanosti vzročne zveze ne morejo omajati izčrpne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je vzročna povezanost med protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo podana. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je protipravno ravnanje (postavitev vrvice) moč pripisati tožencem, ki so skupno delovali in da je zaradi tega njihovega ravnanja tožnik utrpel škodo.
POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00086713
ZIZ člen 272.
izdaja začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - namen in cilj ukrepa - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - učinkovito pravno sredstvo - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Že z izdajo regulacijske začasne odredbe je nastopil učinek zadržanja, zato denarna kazen po naravi stvari ni potrebna.
Za učinkovito varstvo potrošnika ni treba dvojnega varstva, tako da bi potrošnik poleg zamrznitve učinkov kreditne pogodbe in suspenza izvršilnega naslova dosegel še dodatno zavarovanje v obliki prepovedi izterjave.
Ker odstop terjatve s cesijo ne sme poslabšati dolžnikovega položaja, bi bilo odveč in čezmerno toženi banki omejiti svobodno gospodarsko pobudo še s prepovedjo razpolagati s terjatvijo.
Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00086331
KZ-1 člen 122. OZ člen 179, 299. ZPP člen 14, 52, 224, 224/4, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-14, 339/2-15.
kontumacijski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - zamudna sodba v odškodninskem sporu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za lahko telesno poškodbo - izbirna krajevna pristojnost - vročanje tožbe - pravilnost vročitve - vročilnica kot dokaz - izpodbijanje vročilnice
Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni.
Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.
vpliv prisilne poravnave na izvršilni postopek - prestrukturiranje zavarovanih terjatev - učinki potrjene prisilne poravnave s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev - zavarovana terjatev - utesnitev prednostnega poplačilnega upravičenja ločitvenega upnika - navadna terjatev - prenehanje ločitvene pravice
Prisilna poravnava nad dolžnikom je bila predlagana na način s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev. Če je treba za zagotovitev dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika poleg prestrukturiranja navadnih finančnih terjatev prestrukturirati tudi zavarovane terjatve, lahko predlog prisilne poravnave, ki ga vključuje načrt finančnega prestrukturiranja, vsebuje tudi ponudbo upnikom, ki so imetniki zavarovanih terjatev, za prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Če je skupna višina zavarovane terjatve večja od zneska zaščitene vrednosti premoženja, se zavarovana terjatev razdeli na dve terjatvi: 1. na terjatev, ki je enaka višini zaščitene vrednosti zavarovanja (nova zavarovana terjatev), in 2. na terjatev, ki je enaka skupni višini razdeljene terjatve, zmanjšani za zaščiteno vrednost zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: nova navadna terjatev). Z razdelitvijo zavarovane terjatve se prednostno poplačilno upravičenje, vključeno v ločitveni pravici, utesni tako, da je z uveljavitvijo ločitvene pravice mogoče doseči samo prednostno poplačilo nove zavarovane terjatve, in da preneha glede nove navadne terjatve. Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic in ob upoštevanju zaščitene vrednosti zavarovanja ne zadošča za prednostno poplačilo zavarovanih terjatev s poznejšim poplačilnim vrstnim redom, s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha ločitvena pravica, ustanovljena v zavarovanje teh terjatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00087597
OZ člen 10, 131, 131/1, 180. ZOR člen 201. URS člen 26. ZPP člen 302, 302/3.
nakup nepremičnine na javni dražbi - skupno funkcionalno zemljišče - prodaja funkcionalnega zemljišča - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - ničnost prodajne pogodbe - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - posredni oškodovanec - občina kot tožena stranka - krivdna odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - neobstoj vzročne zveze - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljivost škode - lastna škoda - pravno priznana oblika škode - samostojna škoda družbenika - ločenost premoženja družbe in družbenika - terjatev družbenika do družbe iz kreditne pogodbe - ponovno zaslišanje strank in prič
Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvideti škode, ki bi nastala njenim družbenikom, zakonitim zastopnikom, zaposlenim ali drugim fizičnim osebam (tožniku), ki so poslovno sodelovali z družbo.
V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave.
Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek terjatve prav določenega upnika vsebovan v seznamih. Sodišče prve stopnje ni prav v ničemer preseglo svojih pooblastil ali prekršilo načela vezanosti na izvršilni naslov. Sicer pa je Ustavno sodišče v odločbi Up-1004/11 (11. točka obrazložitve in naslednje), izreklo, da se v praksi razlagi izrekov sodb - tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve - ni (vedno) mogoče izogniti, pri čemer je poglavitna posebnost razlage oblastnih posamičnih pravnih aktov prav to, da je kontekst pravnega razumevanja povezan s konkretnim primerom, ki je predmet pravnega odločanja, in ki je razlago hkrati tudi izzval.
Ne drži, da upnikova terjatev ni bila prestrukturirana. Odločitev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 z dne 11. 4. 2023 je sprejeta s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev, in za njen učinek se zato uporabljajo določbe 221.t člena ZFPPIPP. Upnikova terjatev iz te izvršbe je v seznam ugotovljenih terjatev uvrščena kot nova navadna terjatev, iz seznama ločitvenih pravic pa izhaja, da terjatev z ločitveno pravico ni več zavarovana. Zato je treba upoštevati osmi odstavek 221.t člena ZFPPIPP, ki določa, da se, če je v postopku prisilne poravnave priznana zavarovana terjatev, ki po četrtem odstavku tega člena postane nezavarovana terjatev, zanjo ne uporablja peti odstavek 211. člena tega zakona in velja, da je ta terjatev ugotovljena v postopku prisilne poravnave kot navadna terjatev. Upnikovo novo navadno terjatev je torej treba v celoti obravnavati kot navadno terjatev.
Po dvanajstem odstavku 221.t člena ZFPPIPP se za novo navadno terjatev in terjatev iz četrtega odstavka tega člena uporabljajo pravila o navadnih terjatvah, določena v oddelku 4.5 tega zakona (od 212. do 218. člena ZFPPIPP). Ker je upnikova terjatev iz tega postopka s sklepom o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 z dne 11. 4. 2023 v celoti postala (nova) navadna terjatev, skladno z 215. členom ZFPPIPP velja, da je sodna odločba, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem po prvem odstavku 214. člena tega zakona preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku.
vročanje tožbe v odgovor - podpis vročilnice - oseba, pooblaščena za sprejem - vročitev zakonitemu zastopniku - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - trditveno in dokazno breme - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis naslovnika - podpis pooblaščenca - ustaljen način vročanja - domneva priznanja dejstev
Domneva resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici kot javni listini, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba.
Trditveno in dokazno breme za pritožbeno zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo na toženki, ki pa bremena ni zmogla. Pavšalna pritožbena navedba, da vročilnice ni podpisala od toženke pooblaščena oseba, saj bi toženka ob prejemu dopolnitve tožbe nanjo gotovo odgovorila, za izpodbitje dokazne moči vročilnice kot javne listine ne zadošča.
Toženka niti v izjavi ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala resničnost dejstva, da ji je bilo pisanje vročeno. Z ničemer ni pojasnila, zakaj kljub priznanju siceršnjega ustaljenega načina vročanja pošte po njenem direktorju A. A. kot zakonitemu zastopniku družbe trdi, da slednji sporne vročilnice ni podpisal, za svoje pavšalne trditve pa ni ponudila niti dokazov.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - učinek poteka roka za vložitev tožbe - nevložitev tožbe - sklep o nadaljevanju postopka - nadaljevanje zapuščinske obravnave - laična pritožba
Zaključka o pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki se v svoji vsebini sploh ne nanašajo na utemeljenost samega nadaljevanja zapuščinskega postopka, temveč v njih pritožnik (ponovno) izraža svoje splošno nestrinjanje s samo vsebino zapustnikove oporoke ter izpostavlja, da je bila ta napisana pod prisilo oporočnih dedičev. Navedeno na pravilnost odločitve o nadaljevanju zapuščinskega postopka nima nobenega vpliva, saj je za razjasnitev vseh spornih vprašanj v zvezi z veljavnostjo lastnoročne oporoke z dne 4. 3. 2021 namenjen pravdni postopek, na katerega je bil pritožnik pravilno napoten.
popolna odškodnina - odškodnina za izgubljeni zaslužek - bruto znesek odškodnine - obračun davkov in prispevkov - plačilo davkov in prispevkov od odškodnine - pristojnost davčnega organa - upravičenec do izpolnitve - nastanek davčne obveznosti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti
Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov.
Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Zato od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - sekundarna viktimizacija - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - preizkusna doba - objekt kazenskopravnega varstva
Sekundarna viktimizacija je škoda, ki je ne povzroči neposredno storilec kaznivega dejanja, ampak nastane zaradi dejanj tožilcev, organov pregona ali pravosodnih organov in vpliva na žrtev. Objekt kazenskopravnega varstva pri inkriminaciji virtualne otroške pornografije (tretji odstavek 176. člena KZ-1) je zaščita otrok pred zlorabo in ni vezana na zlorabo konkretnega otroka, na kar nazorno kaže tudi prepoved upodabljanja in razširjanja realističnih (virtualnih) pornografskih podob otrok. Ker glede predmetnega gradiva otroci niso bili identificirani, do t. i. sekundarne viktimizacije sploh ne more priti, ta se tipično veže na obstoj primarne viktimizacije, torej konkretne spolne zlorabe konkretnega otroka.
Specifično obdobje ukrepov zaradi pandemije ne more predstavljati olajševalne okoliščine kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
podaljšanje pripora po končani preiskavi, a pred vložitvijo obtožnice - begosumnost - ponovitvena nevarnost - nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Sklepno torej pritožbene navedbe zagovornikov A. A., da do sedaj izvedeni dokazi v predkazenskem postopku niso potrdili, da bi bil član dobro organizirane hudodelske združbe, da ni bil organizator prevozov in da droge ni hranil z namenom nadaljnje prodaje, kot tudi navedbe zagovornika B.B., da zoper obdolženca ni nobenih dokazov, da je ne morejo obroditi sadov. Podajanje lastne dokazne ocene posameznih dokazov presega obseg preizkusa izpodbijanega sklepa glede izkazanosti utemeljenega suma in bo predmet odločanja v nadaljnjem postopku in o dokazanosti teh dejanj na ravni gotovosti, v kolikor bo do tega prišlo.
Pritožbeno sodišče pa ne pritrjuje razlogom, da je pri obdolžencu A.A. še vedno podan priporni razlog begosumnosti. Ni mogoče trditi, da pri obtožencu obstaja resna in konkretna nevarnost, da bo pobegnil. Obramba se pri tem povsem upravičeno sklicuje na listine, ki so že v spisu (l. št. 1140-1141), iz katerih izhaja, da mu je bila v postopku prenehanja državljanstva BIH zasežena potna listina z veljavnostjo do 7.9.2025, vendar se je obdolženi odpovedal bosanskemu državljanstvu. Obdolženec je slovenski državljan, ki je slovensko državljanstvo pridobil dne 20. 6. 2017, živi v Sloveniji, tukaj ima premoženje, partnerko in mladoletnega otroka (s katerim po navedbah tožilstva sicer ne živi). Okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa in naj bi dodatno utemeljevale begosumnost (da naj bi imel znance v BIH, da je med drugim komuniciral z bosanskim državljanom P.P., da naj bi imel tudi druge stike v BiH glede na vsebino očitkov, da naj bi usmerjal Č. Č. pri prevozu droge v BIH), pa po oceni pritožbenega sodišča niso tako odločilne, da bi bilo na podlagi le-teh mogoče zaključiti, da je pri obdolžencu podan tudi priporni razlog begosumnosti. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi zagovornikov obdolženega v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep glede obdolženega A. A. spremenilo tako, da se pripor podaljša le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih navedb o zdravstvenem stanju sina pravilno opredelilo na str. 43 in poudarilo, da je imel obdolženec mladoletnega otroka ves čas izvrševanja očitanih dejanj, vendar ga navedeno ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja očitanih dejanj, izkazanih na ravni utemeljenega suma.