KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081505
KZ-1 člen 37. ZKP člen 344, 344/1.
opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - napeljevanje - sprememba obtožnega akta - sprememba obtožnice - zloraba procesnih pravic
Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).
Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.
Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.
Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.
Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.
Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.
Zagovornica ima prav v opozorilu, da tudi v primeru obsodbe za kaznivo dejanje ne obstaja avtomatizem priznanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v breme nosilca. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega oškodovanca posebej ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti, šele nato bi lahko obdolženemu naložilo breme plačila povzročene škode. Soglašati je s pritožbenim poudarkom, da mora za to v prvi vrsti obstajati ustrezno obrazložena pravna podlaga, kar pa pritožbeno sodišče skozi ponujeno prvostopenjsko obrazložitev pogreša.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081214
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 36, 36/1.
nadaljevano kaznivo dejanje - krajevna pristojnost - kraj storitve - časovna povezanost - opis dejanja v obtožnem predlogu
Očitek dveh kaznivih dejanj, časovno odmaknjenih dve leti in pol, ne ustreza konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja. Za presojo kriterijev iz 54. člena KZ-1 je odločilen tenor obtožnega akta, ne drugi (pred)kazenski postopek zoper domnevnega storilca.
Kaznivo dejanje pranje denarja je kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pri čemer je dobrina oz. objekt, ki se ščiti z inkriminacijo kaznivega dejanja, poleg varnosti ljudi in premoženja, tudi varnost gospodarstva in varnost monetarnega sistema EU, kar vse sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasni. Varnost ljudi se tako ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazensko pravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da pri tem kaznivem dejanju ni neposredno ogrožena niti varnost ljudi in tudi ne tako intenzivno njihovo premoženje, da bi bil tak ukrep sorazmeren in nujen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081498
ZKP člen 148, 148/4, 451, 452, 452c.
izločitev dokazov - delna sprememba izpodbijanega sklepa - mladoletnik - postopek proti mladoletnikom - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - pravni pouk
Mladoletnik je bil sicer pred zbiranjem obvestil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa bi glede na njegovo starost ob zbiranju obvestil, upoštevajoč določila prvega odstavka 451. člena ZKP in tudi drugega odstavka 452.c člena ZKP, moral biti poučen tudi po drugem odstavku 452.c člena ZKP, kot to utemeljeno navaja zagovornik. Drugi odstavek 452.c člena ZKP namreč jasno določa, da mora pristojni organ mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja in katerega, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, nemudoma poučiti vsaj o pravicah, ki so taksativno naštete v tej določbi.
Zagovornik ima tudi prav, da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP in po drugem odstavku 452.c člena ZKP ni mogoče enačiti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Vsebina pouka po drugem odstavku 452.c člena ZKP namreč dopolnjuje že znane vsebine pouka polnoletnim obdolžencem in osumljencem. S pravnim poukom po 452.c členu ZKP se zagotavlja varstvo pravic mladoletnikov v kazenskem postopku, ki zaradi starosti ob storitvi kaznivega dejanja in ob obravnavi uživajo posebno pravno varstvo, na kar utemeljeno opozarja zagovornik v svoji pritožbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081262
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 3, 3/2.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - konoplja - hramba - dajanje v promet - količina droge - in dubio pro reo
Če se obtožencu očita hramba prepovedane droge z obarvanim naklepom nadaljnje prodaje oziroma dajanje v promet zgolj na podlagi količine zasežene konoplje, je treba preizkusiti, ali je količina droge v znatnem nesorazmerju z lastnimi potrebami glede na vse možne načine uporabe konoplje, ne le za pripravo cigaret (t.i. jointov).
Kljub nizki predpisani kazni in nizki premoženjski škodi v posameznem primeru tatvine na škodo iste družbe, ni mogoče govoriti o dejanju majhnega pomena, če gre za obdolženko, ki kazniva dejanja na škodo istega oškodovanca (na ravni utemeljenega suma) vztrajno ponavlja.
Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
prepoved približevanja - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje ukrepa - ponovitvena nevarnost - dokazi za utemeljen sum
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.
kolizija interesov - neizpodbojna zakonska domneva - zastopanje več obdolžencev
Neupoštevne so pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSC00081863
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 15, 269, 269/2, 269/2-1, 293, 293/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 354, 354/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 22, 23, 28, 2a.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - sprememba tožbe - zloraba (procesne) pravice - pravica do obrambe - predmet spora - dejanje ni kaznivo dejanje - oprostilna sodba
Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083479
ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29.
kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, do dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081342
KZ-1 člen 288, 288/1, 259, 259/1. ZKP člen 144, 144-6, 277, 277/2, 299, 299/1, 299/2.
kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja - nestrinjanje z vodenjem postopka - upravičen tožilec - status oškodovanca - zavrženje obtožnega predloga
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081497
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 352, 352/1, 354, 354/2, 372, 372-1.
ugoditev pritožbi - kaznivo dejanje nasilja v družini - ni kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskega znaka - spravljanje v podrejen položaj - zavrženje obtožnice - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - upravičen tožilec
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00088158
KZ-1 člen 284, 284/1.
kriva izpovedba - kaznivo dejanje krive izpovedbe - dejansko stanje - dokazna ocena
Glede na to, da se obdolženi očita, da je v pravdni zadevi krivo izpovedala, da ji je B. B. pred smrtjo dejala, da je ves svoj privarčevani denar dala E. E. in ji naročila, da ga mora v primeru njene smrti deliti s svojimi tremi sestrami v enakih delih, kar pomeni, da naj bi obdolžena v trenutku njene smrti torej morala vedeti, da se denar nahaja pri E. E., je za odločitev v predmetni zadevi, kot že rečeno, ključno predvsem njeno ravnanje, povezano z iskanjem spornega denarja. V tem delu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in natančno obrazložilo, da iz zbranih dokazov ne izhaja, da bi obdolženka vedela, kje se nahaja iskani denar, kar bi kazalo na verjetnost zgoraj povzete izjave B. B. o tem, da ima denar E. E. in naj ga razdeli med vse štiri hčerke.
umor iz koristoljubnosti - umor na zahrbten način - umor na grozovit način - zaporna kazen
Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi. Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088352
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 173, 173/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 371, 371/2, 377, 377/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - vožnja z vozilom po cesti - ogled kraja kaznivega dejanja - rekonstrukcija dogodka - fotografije kot dokaz - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - pritožbene novote - poizvedbe v zvezi s pritožbenimi navedbami - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - relevantnost predlaganih dokazov
Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza.
Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost sta že zaradi same narave teh dejanj, običajno prisotna le storilec in žrtev, ki o bistvenih okoliščinah praviloma izpovedujeta diametralno nasprotno, kar je situacija tudi v obravnavani zadevi. Zato je še posebej pomembna skrbna presoja zagovora obtoženca na eni in izpovedba oškodovanke na drugi strani ter nujna presoja, tako v medsebojni povezavi kot v povezavi z drugimi, posrednimi dokazi, ki rezultira v končno oceno komu verjeti oziroma čigava "verzija" obravnavanega dogodka je bolj prepričljiva.
To presojo je sodišče prve stopnje opravilo dovolj kritično in pravilno ocenilo, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva in verodostojna v taki meri, da ji je utemeljeno pokloniti vero in ji v celoti slediti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00086281
KZ-1 člen 49, 50, 51, 51/1, 51/2, 73, 73/1,308, 308/3. ZKP člen 4, 8, 67.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - odmera kazni - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - olajševalne in obteževalne okoliščine - odvzem predmetov - pravica do uporabe lastnega jezika - predkazenski in kazenski postopek - jezik, ki ga obdolženec razume - sodni tolmač
Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP, hkrati pa tudi iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel.
Obtožencu pri izvedbi predobravnavnega naroka, naroka za izrek kazenske sankcije in pri vročanju prevedene sodbe določbe 8. člena ZKP niso bile kršene. Zagotovljena mu je bila pravica uporabljati svoj jezik, kot je to predpisano v prvem odstavku 8. člena ZKP. Ker pa ni bilo na razpolago sodnih tolmačev za gruzijski jezik, je sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 8. člena ZKP postavilo za prevajanje in tolmačenje drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik.
Ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Okrožna državna tožilka ni podala kaznovalnega predloga na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, v katerem bi predlagala omilitev kazni. Ravno tako niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni glede na drugo alinejo 50. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da samo priznanje krivde še ne more predstavljati posebne olajševalne okoliščine v tej zadevi.
Kdaj in kam je prvostopenjsko sodišče poslalo sodno pisanje, torej na kateri naslov, zagovornik obdolženega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pogreša po nepotrebnem, saj so ti podatki razvidni iz kazenskega spisa.