KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076237
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 361, 394, 394/3.
obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - državljani tretjih držav - podaljšanje pripora ob izreku sodbe
Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.
Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada.
pravica do izjave - odgovor na predlog za podaljšanje - kontradiktornost postopka
Utemeljene so pritožbene trditve pritožnika v zvezi s kršitvijo pravice do izjave oziroma kontradiktornosti. Pritožnik pravilno izpostavlja kot je iz podatkov v spisu razvidno, da je zagovornik obdolžene na poziv sodišča, da se izjasni o predlogu za podaljšanja hišnega pripora zoper obdolženo, dne 17. 5. 2024 pravočasno podal pisno izjavo, ki pa je glede na podatke v spisu, na sodišče resda prispela 21. 5. 2024, dan zatem, ko je sodišče prve stopnje določilo o predlogu za podaljšanje pripora zoper obdolženo. Glede na to, da je zagovornik odgovor podal pravočasno, znotraj 24-urnega dodeljenega roka, je sodišče prve stopnje v točki 3 pritožbeno izpodbijanega sklepa nepravilno zaključilo, da zagovornik obdolžene odgovora zoper predlog o podaljšanju pripora ni podal. Zagovornik obdolžene v pritožbi utemeljeno očita obremenjenost izpodbijanega sklepa s kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev obdolženkine ustavno zagotovljene pravice do izjave, oziroma kontradiktornosti po 22. ter 29. členu Ustave, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
predlog za odpravo pripora - sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora - pravica do pritožbe - razglasitev sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
V obravnavanem primeru je bil podan predlog za odpravo pripora po izreku sodbe, kar je urejeno v 361. členu ZKP. Ta člen pa določbe o izključitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nima, kar pomeni, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, izdan po izreku sodbe, pritožba dovoljena skladno s prvim odstavkom 399. člena ZKP.
ZKP člen 16, 148, 148/2, 201, 201/1, 201/1-1, 207.
uradni zaznamek o zbranih obvestilih - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - dokazi za utemeljen sum
Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo.
Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija.
Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077358
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/3.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - konkretizacija zakonskih znakov - oblika krivde - eventualni naklep - zavrženje obtožnega predloga
Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 res poudarilo, da v primeru, če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo tvega, da trditvenemu in dokaznemu bremenu zakonitega delovanja v okviru predkazenskega postopka ne bo moglo zadostiti. Tega zapisa pa ni mogoče razumeti tako, da je tožilstvu onemogočeno dokazovanje zakonitosti zasega. Okoliščine zasega je namreč vendarle mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič tj. policistov in same osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi, saj odsotnost zapisa o danem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, samo po sebi ne pomeni, da tak pravni pouk osebi ni bil dan oziroma, da oseba predmeta dejansko ni prostovoljno izročila.
Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.
Iz listinske dokumentacije, ki izvira iz predkazenskega postopka, ni razvidno, da bi obtoženec dobil kakršenkoli pravni pouk, saj ta ni zapisan niti v zapisniku o zasegu predmetov, niti v uradnem zaznamku z dne 4. 9. 2017. Vendar pa je policist A. A. zaslišan kot priča 9. 1. 2023 pojasnil, da je obtoženec pred zasegom bil poučen o svojih pravicah in o tem glede česa naj bi se opravil zaseg. Glede vsebine pravnega pouka je povedal, da je obtoženec bil poučen o tem, da ga sumijo kaznivega dejanja, povezanega s prepovedanimi drogami in da ″ne rabi″ izročiti ničesar, če to ne želi, da pa bo v vsakem primeru pregledal njegov nahrbtnik, glede na to, da je zaznal, da je v njem prepovedana droga. Sodišče prve stopnje je verjelo taki izpovedbi priče, ker je njegovo izpoved ocenilo kot resnicoljubno in relativno točno.
Policist je torej obtoženca poučil, da ni dolžan (da ne rabi) ničesar izročiti in ga v nadaljevanju opozoril, kako bo postopek potekal dalje, v kolikor predmeta ne bo izročil, pri čemer pa taka pojasnila ni mogoče šteti kot grožnjo, pač pa kot pouk o pravnih posledicah. Tak pouk pa je nedvomno dopuščal možnost obtožencu, da bi ostal tudi popolnoma pasiven.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - zakonska analogija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-1, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden.
Pritožbene trditve zagovornika, da bi si obdolženi za potrebe tega postopka lahko v Sloveniji uredil začasno bivališče, so nerelevantne.Okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075589
ZKP člen 15, 92, 92/2, 92/2-8, 95, 105, 105/2, 371, 371-11, 385, 394, 394/1, 445d. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2. ZBPP člen 46, 46/3.
kaznivo dejanje nasilništva - odločba o stroških kazenskega postopka - stroški oškodovanca v primeru obsodilne sodbe - brezplačna pravna pomoč - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - odločilno dejstvo - protispisnost - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sprememba izpodbijane sodbe - sodba o kaznovalnem nalogu - izrek kazenske sankcije
Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.
S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.
Ker gre za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica senata, ki odloča samo v tistih primerih, ki so določeni v ZKP (peti odstavek 25. člena ZKP).
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.
pripor - utemeljen sum - begosumnost - ponovitvena nevarnost - bolezen
Neutemeljena so pritožbena prizadevanja obtoženčevega zagovornika o odpravi pripora bodisi nadomestitvi slednjega z milejšim ukrepom, saj naj bi ukrep pripora resno ogrožal obtoženčevo zdravje, upoštevajoč obtoženčevo nedavno bolnišnično hospitalizacijo. Sodišče z odreditvijo pripora v obdolženčevo pravico do zdravstvenega varstva ni poseglo, saj je tudi pripornikom zagotovljeno zdravstveno varstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075869
KZ člen 73, 80, 83, 83/2, 84, 94. KZ-1 člen 375. ZKP člen 489, 490.
vzgojni ukrep - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu - odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov - oddaja v vzgojni zavod - oddaja v prevzgojni dom
Nadzorstvo je namenjeno spremljanju uresničevanja mladoletniku naloženih navodil oziroma ugotavljanju primernosti izrečenega ukrepa ter (ne)uspešnosti njegovega izvajanja, predvsem na področju mladoletnikove vzgoje, usmerjanja in izobraževanja. Če je sodišče izreklo zavodski vzgojni ukrep, sodišče preverja tudi učinkovitost ukrepa, ki naj bi se uresničevala v prevzgoji mladoletnika v času bivanja v instituciji. Kadar sodišče ugotovi, da mladoletnik med izvajanjem izrečenega ukrepa ne sodeluje oziroma se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ali krši pravila, in so potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, lahko na podlagi prvega odstavka 490. člena ZKP pravnomočno izrečeni vzgojni ukrep nadomesti s strožjim ukrepom.
Mladoletnikova dopolnjena polnoletnost tekom postopka spremembe izrečenega vzgojnega ukrepa ni ovira za izrek strožjega (ali milejšega) ukrepa, saj sme izrečeni vzgojni ukrep, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 94. člena KZ, trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.
Če sodišče mladoletno osebo, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, po tretjem odstavku 236. člena ZKP zasliši, ker je to v njeno največjo korist, je pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP pred zaslišanjem nesmiseln in ga procesni zakon ne zahteva.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga - preslepitev - izdajatelj listine - enovito kaznivo dejanje - enoten naklep - uradna dolžnost - neizpolnitev obveznosti - uradna oseba - materialni falsifikat - protipravnost kot zakonski znak kaznivega dejanja
V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval.
V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E. opravljala brez dovoljenja Ministrstva za zdravje zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov ter jim izdajala zdravniška spričevala pod pretvezo, da zdravniška spričevala izdaja pooblaščena zdravstvena organizacija oz. zanjo doktor A. A., in sicer tako, da bosta po pregledu zainteresiranim, vnaprej neznanim kandidatom za voznike in voznikom izdala zdravniška spričevala v imenu pooblaščene ambulante z njenim žigom in podpisom doktorja A. A., od vsakega pregleda in spričevala, katerih število sicer vnaprej ni bilo določeno, pa bo del dohodka pripadal tudi A. A.. Cilj obtožencev je bil uresničevanje od vsega začetka sprejetega dogovora, tj. kontinuirano in čim dlje opravljati zdravniške preglede in izdajati ponarejena zdravniška spričevala in tako pridobivati protipravno premoženjsko korist v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno je, da obtoženci z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči svojega manifestiranega cilja. Zato dejstvo, da posamezna ravnanja sama po sebi pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja za opredelitev kaznivih dejanj kot enovitih ni odločilno.
Zaslišanje vseh oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., je nepotrebno, saj ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov dokazov prepričalo, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa obravnavana zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C. in ne obtoženi A. A.
Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.
Kazenskopravni očitek obtožencu torej je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval oz. z uporabo pečata in podpisa na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za očitek preslepitve, spravljanja v zmoto glede identitete izdajatelja listine, ravno to pa je bistvo inkriminacij po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1.
Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti.
Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je izpolnil obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., in s tem ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076021
KZ-1 člen 56, 56/3, 134a, 134a/1. ZKP člen 306, 306/3. ZPND člen 23.
kaznivo dejanje zalezovanja - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - pravnomočno razsojena stvar - nepravdni postopek - vštevanje v izrečeno kazen - globa - domneva umika predloga za pregon - pristop na glavno obravnavo - obdolženčeva odklonitev psihiatričnega pregleda - element ogroženosti in prestašenosti
Globe so bile obdolžencu v nepravdnem postopku izrečene ob uporabi 23. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko, te kršitve v nepravdnem postopku določenih prepovedi pa nimajo narave prekrška, zato pritožba neutemeljeno navaja, da gre za že razsojeno stvar in da obdolženca zato za kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 ni mogoče obsoditi. Izrečene globe zato tudi niso predmet vštevanja v izrečeno kazensko sankcijo v kazenskem postopku. Tretji odstavek 56. člena KZ-1 namreč določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Kršitev prepovedi, naloženih nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, pa ne predstavljajo nobenega od navedenih primerov, torej ne prekrška in tudi ne kršitve vojaške discipline.