Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.
Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje (tudi) presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodiščeprve stopnje je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora presodilo, da je pripor v konkretnem primeru edini primeren, sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da milejši ukrep ne pride v poštev.
Ob izkazani obdolženčevi ponovitveni nevarnosti se tudi po sodbi pritožbenega sodišča, kot edini primerni ukrep izkaže pripor za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ob tem drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, ne pride v poštev. Takšnim zaključkov o ponovitveni nevarnosti pa ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe na načelni ravni, da je bil obdolženi do sedaj nekaznovan.
Pripor ni primeren, niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obtoženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja predmetnega postopka. Temveč je ukrep pripora za zagotovitev varstva javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za kaznivo dejanje edini primeren in sorazmeren ukrep, ki nedvomno odtehta poseg v obtoženčevo ustavno pravico do osebne svobode.
V postopku za oprostitev plačila sodne takse je sodišče utemeljeno zavrnilo ponovno podan predlog oškodovanca kot tožilca, z dne 22. 3. 2023, za oprostitev plačila sodne takse po plačilnem nalogu I Kpd 5558/2022-39 z dne 19. 3. 2024.
O navedenem predlogu pritožnika je sodišče namreč predhodno že odločilo s sklepom I Kpd 5558/2022 z dne 18. 10. 2023, pravnomočen dne 15. 11. 2023, v katerem je upoštevalo tudi pritožnikov premoženjski položaj kot ga zatrjuje v pritožbi,
O isti taksni obveznosti (o predlogu za oprostitev plačila sodne takse) je bilo že odločeno pred sodiščem prve stopnje, zato bi ponovno odločanje o tovrstnem predlogu nasprotovalo prepovedi ne bis in idem.To bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, katerih pa oškodovanec kot tožilec ni navajal niti izkazal.