Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes.

Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti.

Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, da bi razkritje povzročilo določeno škodo za postopek, kar mora vodja državnega tožilstva tudi ustrezno obrazložiti. Do enakega zaključka pripeljejo tudi uporaba namenske, sistematične in ustavnoskladne razlage te določbe.

Parlamentarna preiskava ni nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.

Parlamentarna preiskava tudi ni (drug) sodni postopek v smislu 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Zmotno je stališče, da mora drug organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, obravnavati zahtevane informacije kot davčno tajnost le, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti.

ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, ampak je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Zato je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Če bi namreč za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili ZDIJZ in drugi relevantni zakoni.

Odgovor na vprašanje, ali davčna tajnost zavezuje tudi drug državni organ, ki podatke pridobi v okviru svojega upravnega postopka, a ne od davčnega organa in pred začetkom davčnega postopka, izhaja iz drugega dela 16. člena ZDavP-2, ki nalaga varstvo davčne tajnosti vsem drugim osebam, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, in teh ne smejo sporočiti tretjim osebam. Ker je namen določbe varstvo zaupnosti podatkov z omejitvijo njihovega razširjanja tretjim osebam, niti drug državni organ, ki je pridobil tak podatek, čeprav neodvisno od davčnega postopka, tega ne sme posredovati naprej, če ve za njegovo zaupno naravo. Če je torej nedavčni upravni organ z navedeno okoliščino seznanjen, to z vidika njegove vloge organa po ZDIJZ vzpostavlja dolžnost, da to okoliščino preveri (ugotovi njen obstoj ali jo zavrne). V nasprotnem primeru bi razkritje podatkov iz dokumentov njegovega upravnega postopka po svojem dejanskem učinku lahko pomenilo razkritje podatkov o materialnem položaju zavezanca za davek nepooblaščeni osebi in s tem obvod specialne ureditve v ZDavP-2 glede upravičencev do podatkov iz davčnega postopka.

Pravica strank in stranskih udeležencev do vpogleda v spis, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, je procesne narave, saj je del njihovega procesnega položaja v njihovem "lastnem" upravnem postopku. Pri tretjih osebah, ki niso neposredno udeležene v postopku, pa je pravna narava te pravice drugačna. Zanje pravica iz drugega odstavka 82. člena ZUP ni del njihovega procesnega položaja v upravnem postopku, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč je posebna zakonska pravica, ki ima svoj specifični namen in se o njej odloča v posebnem postopku.

Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je ta, da lahko vsakdo z vpogledom v upravni spis (v "tujem" postopku) pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo (v nekem pravnem postopku) pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tako tudi postopek odločanja upravnega organa o pravici tretje osebe do vpogleda v spis ne poteka v okviru primarnega upravnega postopka, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč gre za poseben postopek, v katerem se odloča o samostojnem zahtevku tretje osebe, ki želi vpogledati v spis zadeve, pri čemer se presoja samo to, ali vlagatelj z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazuje pravno korist. Na to, da je treba ta postopka obravnavati ločeno, kaže tudi dejstvo, da ZUP ne določa, da je mogoče vpogledati v spis samo v času trajanja upravnega postopka. Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP je mogoče dokumente pregledovati, prepisovati in preslikati tudi po končanem upravnem postopku. Edini pogoj je torej, da vlagatelj zahteve izkaže svojo pravno korist.

Odgovor na vprašanje, ali ima biološka mati rejenca pravico do vpogleda v upravni spis glede upravnega postopka, v katerem se odloča o odvzemu rejniškega dovoljenja osebi, pri kateri je njen mladoletni otrok nameščen na podlagi rejniške pogodbe, je odvisen od odgovora, ali je z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala, da bi imela od tega vpogleda pravno korist.