Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da se je spor s posledičnim poškodovanjem tožnika nanašal na že po odrejenem nalogu glede dela obeh v spor vpletenih varnostnikov izraženo nezadovoljstvo zaradi menjave izmen, ki v postopku odločanja nista sodelovala, niti nista bila v medsebojnem hierarhičnem odnosu. Z navedbami, da varnostnik v okviru svojega dela, kamor je šteti tudi postopek spremembe izmene, ne opravlja zgolj neposredno varovanja, temveč tudi druga opravila, ki omogočajo, da svojo glavno zadolžitev sploh lahko kvalitetno opravlja, s čimer se pritožbeno sodišče sicer strinja, pritožnik še vedno ne uspe izpodbiti zaključka o neobstoju potrebne funkcionalne povezanosti, da bi se škoda opredelila kot škoda, povzročena v zvezi z delom (ali pri delu).
Toženec ni ravnal tako, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo. Čeprav je glede na potek škodnega dogodka težko verjeti, da ni opazil trka, pa bi se tudi glede na ugotovljene okoliščine kot poklicni voznik moral in mogel zavedati, da je njegovo (malomarno) nedopustno ravnanje sposobno povzročiti prometno nesrečo in se po koncu prehitevanja prepričati ali in kakšne posledice je imela njegova nevarna vožnja (neopravičeno neprepoznavanje nedopustnosti dejanja in morebitnih posledic je izenačeno s položajem, ko se povzročitelj teh okoliščin zaveda). Ker jih je imela, bi moral ustaviti svoje vozilo in posredovati zahtevane podatke. Toženčevo ravnanje pred, med in po koncu prehitevanja ni bilo skladno z zahtevano skrbnostjo.